Arendtova je predstavniško demokracijo jasno in izrazito povezovala z oligarhijo (bister vpogled vanjo sta ponudila že republikanec Platon in demokrat Aristotel). Zapisala je: »javna sreča in javna svoboda sta postali privilegij manjšine.« Že zdavnaj.
Seveda ne gre za kakršnokoli ustavno opredeljeno manjšino. Tudi ne za ustavno neopredeljeno manjšino, ki bi lahko bila ali postala ustavno kategorizirana manjšina: rasna, verska, nacionalna … Gre za manjšino kot »manjši krog točno določenih ljudi« in »točno določene vrste ljudi.« Kaj družba dobi ob seštevku strankarske manjšine ljudi na eni strani, nemišljenjsko radikalizirane manjšine na drugi strani, ki se trudi za totalno in konfliktno plemenizacijo družbe (kar briljantno utemelji J. Peterson, tudi npr. Žižek in Dolar, pred tem je svaril npr. Pučnik, itd.) v javni retoriki pa se, enkrat bolj in drugič znatno manj upravičeno, označuje kot radikalna levica) vmes in na drugi strani dejansko obstoječe manjšine (ki je manjšina v smislu števila ljudi, ki se javno izražajo na določeni način, dejansko pa je prav to lahko tudi realna večina), ki goji prezir, sovražno nastrojenost in ljudomrznost? Antipolitiko, nedemokracijo in ultraneoliberalni neopostfašizem (kar je večkrat lucidno utemeljil kolega Kuzmanić). Živimo v tako strukturiranem okolju?
Zanimivo bi bilo organizirati konferenco o etiki politike in bodočemu premierju, njegovim sodelavcem in nasprotnikom postaviti izhodiščno razpravno tezo: »V filozofsko-političnem smislu mora biti demokratična družba politično organiziran življenjski prostor strpnosti in dialoga, svoboda pa njena osrednja vrednota, zato demokracija vsebuje tudi materialne prvine racionalnosti in vsebinske kriterije legitimnosti kot upravičenosti.« Čemu bi bili priče?
Morda bi nadaljevali z drugo razpravno tezo: »V modelu socialno-liberalne in demokratične družbe mora biti poudarek političnega delovanja pri trudu za ustvarjanje moralne skupnosti.« O čem bi nam razpravljavci govorili?
V politični filozofiji je pomembna tematika tudi razpravna problematizacija vprašanja »legitimnosti kot prvine t.im. tradicije vrlin«. O čem bi danes lahko govorili v državi, če bi se odločili in če bi si upali konstruktivno govoriti o »tradiciji« in »vrlinah«?
Ni skrivnost, da sem teorijo legitimnosti študiral predvsem iz Habermasovih del (o tem sem izdal tudi knjigo). Filozof se v svojih delih sklicuje na mnoge avtorje in poskuša zajeti čim širši spekter; politično od republikancev do demokratov, od skrajno leve do skrajno desne (ti dve oznaki se mi upirata), pravno pa od čistega formalizma, do naravnega prava in moralne filozofije prava. Takšno študijsko početje vodi do sklepa: poslušnost vsakokratni oblasti je vselej lahko zgolj pogojna. Pika. Za piko se zvrsti znaten obseg vsebinskih utemeljevanj predpogojev, kriterijev in meril - legitimnosti. To je politika. To je filozofija etike politike. In lahko postavimo vprašanje: koliko je pri nas –še- politike?
V dobi postmodernizma in postmodernega utemeljevanja etike (o tem je Z. Bauman napisal odlično knjigo) postaja vse težje razpravljati o morali. Če do takšnih razprav sploh pride. Predmoderni monopol posvečenih moralistov je dočakal konec, moderno upanje v moč moralno utemeljenega razuma in univerzalizacijo morale, skrčene v nabor sodobne doktrine o temeljnih človekovih pravicah in svoboščinah se je razblinilo, za pristnost posameznikovega mišljenja o samemu sebi kot moralnem sebstvu in odnosu do drugega kot Občestva pa je v institucionaliziranem okolju vse manj predpogojev. Zato je vse težje upati, kaj šele pričakovati, da se bo posameznik res misleče spraševal, kaj je zanj-samega najbolj razumno. Iskanje odgovora na to vprašanje ne sme biti le pragmatično, ampak mora biti tudi moralno. V teoriji. V realnosti, ki jo ta družba živi danes, institucionalni pogoji za to početje niso dani – ne več kot v minimalistično minimalnem obsegu. Torej so daleč stran od razumnega optimuma. Mišljenjski umik v planšarsko kočo na Veliki Planini ni rešitev. Osamitev in alienacija sta za družbo politična usmrtitev. Pogosto tudi predčasna fizična smrt.
Kaj potem storiti? Na to vprašanje ne znam odgovoriti. Odgovoril bi lahko le v kontekstu univerzitetnega učitelja. Pogojno in vsebinsko zelo omejeno. Za etiko politike in koncept skupnosti je to znatno premalo.
Če bi nam to morda in celo procesno uspelo, bi se zmogli in znali pogovarjati o »določenosti naše države z določenimi moralnimi zavezami«? Tudi o vprašanje »svobode«: bi mislili svobodo kot Svobodo, ali svobodo ko (ne)svobodo svobode »nad drugimi«? Slednje namreč vselej pomeni zatiranje in tiranijo. Enako je – če govorimo o DEMOKRACIJI - z razlikovanjem med državljani in nedržavljani: težnja k vladanju prvih drugim je težnja k obliki tiranije. V družbi s takšnim kolektivnim značajem (in v družbi, ki NI skupnost) bi kvalificirana večina ljudi z besnimi kriki in žuganji pospremila tezo, da ima v demokraciji skupnost več odgovornosti in večjo odgovornost kot posameznik.
Že Weber, ki ga slovenski univerzitetni učbeniki dokaj radi citirajo, je teoretiziral (naslanjajoč se na nemško zgodovinsko šolo), da ima država tudi druge namene in drugačno upravičenost, ne zgolj tisto, ki zadeva njen monopol nad fizično prisilo. Primerno izhodišče za doktrinarno utemeljitev koncepta socialno-liberalne ustavne demokracije. Zdi se primerno postaviti vprašanje: kaj večini ljudi ta koncept pomeni danes?
Ob nastanku države Republika Slovenija so tedanji najvplivnejši akterji odločno – in pravno teoretično pravilno – poudarjali, da narod z državo dobi končno obliko svojega obstoja. Celo, da je država (po izročilu nemške zgodovinske šole in Heglove filozofske dediščine) tudi najvišja objektivna struktura svobode. Po Heglu je namreč država »obča in objektivna svoboda v svobodni neodvisnosti posebne volje.« Povzemam; država naj bi bil resničnost substancialne (vsebinske) volje, umnost v sebi in zase, resničnost nravne ideje, moralni duh, razodeta volja. Svoj neposredni obstoj ima v običajih in izročilu, svoje bivanje pa v posameznikovem samozavedanju, védenju in delovanju. Posameznik ima v njej svojo substancialno svobodo. Država je zato resničnost v posameznikovi zavesti, povzdignjeni na raven občosti. Skupaj tvorita substancialno enost, ki je končni cilj. Ta končni cilj, v katerem pride svoboda do najbolj vzvišenega prava, ima najbolj vzvišeno pravo do posameznikov, katerih najvišja dolžnost je biti član države (Stres 1995: 178). Svoboda pri tem pomeni predvsem neodvisnost od prisile drugega. Kot načelo enakovredne svobode vseh, omejene z enakovredno svobodo drugega, predstavlja obči zakon in izvorno pravo, ki pripada slehernemu posamezniku na temelju – človečnosti (npr. Neumann 1992: 175.)
Mar ni čas, da bi se ponovno začeli pogovarjati o DRŽAVI? Predvsem pa razpravno iskati odgovor na vprašanje, kaj je tisto, kar državo, ki je danes predvsem globalna korporacija in poligon poslovanja, poslovni subjekt torej, še ohranja kot državo? Narod kot nosilca politične biti in izvor samobitnosti? In ljudi kot ljudstvo?
Kakšni sta danes lupina in vsebina kriterijev demokratičnosti in demokratičnega procesa (npr. po Dahlu): delotvorna participacija ljudi kot političnih subjektov, dejanska moč ustavne pravice do enakosti pri glasovanju, kakovost obveščenega razumevanja družbenega dogajanja in političnega odločanja, oblika, moč in razsežnost nadzora nad družbenimi vprašanji in – nenazadnje, a ne tudi zadnje – razsežnost politične subjektivitete polnoletnih oseb? Kaj je danes z elementi, ki določajo namen demokracije: izogib tiraniji, učinkoviti obstoj temeljnih pravic, obča svoboda, institucionalizirane priložnosti posameznikovega in družbenega samoopredeljevanje, moralna avtonomija človeka kot Sebstva, ljudski razvoj kot smoter državne identitete, kakovost vladavine prava, politična enakost, pravna enakopravnost, težnja k miru v najširšem pomenu pristnosti te besede in blagostanje?
Postavljam vprašanja, ker me zmanjšane, majhne in vse manjše pomembnosti tistega, o čemer je govora, kadar se poskuša pogovarjati, vse manj zanimajo. In ker besedičenje o popolnih nepomembnosti še vedno narašča – po obsegu, razdražljivosti in utrujenosti. Občutek poraženosti glede odgovorov vrača pozornost k vprašanjem. Ampak, navsezadnje, saj to ni smisla izpraznjeno Sizifovo delo: spraševanje je bistvo in smisel sleherne filozofije.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
