Celo ponovili so pravno totalno deplasirane, politično ponižujoče in človeško-moralno zavržne stavke, tipa »mi smo tako razumeli zakon«, ali pa »tako pač misli sodišče in mi se ne strinjamo, a bomo spoštovali odločitev«, pa tudi »lahko se še pritožimo, ni še pravnomočna zadeva« in celo… In celo… Celo: »Seveda, v prihodnje bomo ravnali enako, kot doslej, saj odločitev sodišča velja samo za konkretni primer.
Tako se je zgodilo. Višje sodišče je odlično in odgovorno odločilo, da so državni uradniki (na centrih za socialno delo in na pristojnem ministrstvu) brali in uporabljali zakon očitno nezakonito in pravno nevzdržno, ves čas, v vseh primerih te vrste, v enormnem številu zadev, v več sto in tisoč primerih in tako povzročili sistemski problem neupoštevanja zakona in/ali popolne pravne ignorance. Isti uradniki pa so kljub temu pospremili popolnoma jasno, pričakovano in pravno edino možno odločitev sodišča z besedami, da odločitev sodišča, sprejeta v tisti določeni in konkretni zadevi, ki govori o tem, da se v nobeni taki ali podobni zadevi ne sme tako odločati, kot se je odločalo in se še odloča, sploh ni ovira, da ne bi uradniki še naprej odločali enako, v takih in podobnih zadevah. Zakaj? Tudi zato, ker po njihovih besedah (naj zapišem tudi po njihovi osupljivi nespametnosti), ta ali katerakoli druga odločitev sodišča ne velja za - vse- take in podobne zadeve, ampak le za točno konkretni primer! S skoraj logičnim, četudi osupljivo nevednim nadaljevanjem: zato bodo odločitev sodišča sicer upoštevali, a samo za ta primer. In bodo ravnali enako tudi v prihodnje.
To se ni zgodilo prvič. To se dogaja ves čas, že leta in leta. V nepreštevnem številu zadev. Z enakimi komentarji. Enako moralno zavržno, zakonsko ignorantsko, do prava posmehljivo, do državljanov ponižujoče in do sodišč prezirljivo. Šlo pa je za zadevo in za pravna vprašanja, ki so v zakonodaji jasno in nedvoumno zapisana in določena/odločena, zelo, res zelo lahka pravna vprašanja, o katerih ni kaj razpravljati, ni mogoče imeti različnih mnenj in jih je mogoče ne-razumeti in je mogoče drugače odločiti, kot je zapisano v zakonodaji, samo ob težko razumljivi človeški neumnosti, pod hudo fizično ali psihično prisilo nad tistim, ki odloča, da odloči tako očitno nezakonito, ali pa ob popolni odsotnosti sposobnosti za razumevanje najlažjih pravnih vprašanj.
Spomnimo vendarle, morda res, za kaj je točno šlo. Centri za socialno delo in Ministrstvo za delo, družino in enake možnosti so si privoščili šokantno in pravno nevzdržno razlago nekaterih določb ZUPJS (Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev). Predvsem tistih od 12. do 15. člena. V primeru, opisanem v moji kolumni št. 3, je šlo za primer družine, ki so ji vlogo za dodelitev subvencije za plačilo vrtca neupravičeno zavrnili, pri tem pa so po avtomatizmu in očitno pravno nepravilno upoštevali zadnjo odločbo DURS-a o odmeri dohodnine, izdano dve leti nazaj in ne dejanske dohodke družine v preteklem letu, kot to jasno in nedvoumno zahteva zakon.
V primeru, opisanem v kolumni št. 4, je šlo za dijakinjo, ki so ji neupravičeno zavrnili vlogo za dodelitev štipendije. Argumenti državnih uradnikov so bili enaki kot v prvem primeru. Ustvarili so briljantno pravno domislico: če dijak ali študent v nekem letu zasluži preveč, po zakonu ne more dobiti državne štipendije, če pa zasluži premalo, pa tudi ne more dobiti državne štipendije, ker mu DURS ne izda odločbe, ki bi mu jo izdal, če bi zaslužil preveč, a brez takšne odločbe sploh ne more dobiti štipendije, četudi zasluži tako malo, da odločbe ne more dobiti, iz česar je bilo mogoče logično skleniti, da štipendije sploh ni mogoče dobiti; ne ob previsokih dohodkih, ko se izda odločba o dohodnini, ne ob prenizkih, ko in ker se taka odločba ne izda. Kot bi se uradniki trudili biti še bolj izvirni pri prikazovanju butalstva, kot je to uspelo Franu Milčinskem.
Višje sodišče je sprejelo jasno, nedvoumno in odlično sodbo, ki jasno in prepričljivo odgovarja na to lahko pravno vprašanje v konkretno obravnavani zadevi in za vse podobne zadeve. Želim obnoviti spomin nanjo.
Izrezek:Ni najlažje razumeti, a dejstvo je, da so slovenska redna sodišča res obremenjena z zadevami, ki vključujejo tako lahka pravna vprašanja in tako očitne odgovore nanje, da zadeve nikdar ne bi smele priti pred sodišče. A tako pač je – tudi v tej državi. Zato je lažje razumeti sodne zaostanke, napake pri sojenju kot posledico preobremenitve sodnic in sodnikov, pa tudi primere osebnih frustracij pri opravljanju sodniške službe. In mislili bi, z nekaj romantične naivnosti, da se bodo primeri take in podobne pravno nevzdržne in nadvse nedostojne uradniške prakse končali z jasnimi in popolnimi sodbami sodišč. Misliti tako pa pomeni biti v zmoti. Tudi takšna, jasna in nedvoumna sodna odločba, ki pomeni odličen primer sodniškega ustvarjanja prava (pravotvorja), zadeva pa jasne in enostavne zapise v zakonih, ne more spremeniti uradniške pravne prakse. Razlog se zdi očiten: ker pri uradnikih ni pravne zavesti, ki bi spoštovanje teh in drugih sodnih odločitev pogojevala in narekovala, ker za neupoštevanje jasnih in nedvoumnih sodnih odločitev osebno očitno ne odgovarjajo in ker ni ne osebe, ne organa in ne institucije, ki bi prevzela odgovornost za to, da se bodo te, takšne in vse druge odločitve sodišč spoštovale in uresničevale. In tudi ne institucije, ki bi znotraj sistema javne uprave za to avtoritativno in učinkovito skrbela.
Zato se takšne upravne prakse lahko nadaljujejo. In se tudi nadaljujejo. O tem, da je tako, mi je v zadnjih mesecih ponovno pisalo več ljudi. Zadeve pa segajo od – ponovno – starševskih vlog za subvencije in študentskih ali dijaških vlog za štipendije ali subvencije, do postopkov določitve in izplačil pokojnin, različnih socialnih prejemkov, zapuščin, celo invalidnin. En in isti problem ves čas: oblastni organi odmerjajo finančna bremena ali odvzemajo finančne ugodnosti ljudem s upoštevanjem njihove bančne bilance v letu, ko je bila ta najvišja oziroma dovolj visoka za odmero dohodnine, ne pa v zadnjem letu. Ali pa enostavno arbitrarno odločijo o domnevnem finančnem stanju strank, ne da bi pri tem upoštevali katerakoli druga dokazila o financah strank, razen tistih, ki so računalniško zabeležene v uradnih uradniških evidencah – ne glede na koledarsko leto, pač s upoštevanjem tistega leta, ko je znesek višji.
Sebi. Pravnicam in pravnikom, tudi varuhinji človekovih pravic, ministru za pravosodje in ministrici za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti postavljam vprašanje, kako to spremeniti, kako se proti temu učinkovito boriti? Odgovor se mi izmika.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
