Preučil (nerad zapišem proučil) sem primer državljanke M., ki je v slovenskem pravnem sistemu že izčrpala vsa pravna sredstva. O njeni zadevi so odločala in odločila redna sodišča: delovno sodišče, Višje delovno in socialno sodišče in Vrhovno sodišče. In tudi ona je prejela ustavno nedopusten, pravno skoraj že nevzdržen in etično nedostojen, golo formalističen odgovor Ustavnega sodišča, da se njena pritožba ne sprejme v obravnavo. Pritrdil sem ji, da gre v njeni zadevi za nadvse pomembno pravno vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve. Nanj bi veljalo tudi ustavnosodno odgovoriti s precedenčno odločitvijo, s katero bi se postavil pravni standard o treh pomembnih pravnih vprašanjih:
1) Ali je obstoj kaznivega dejanja, ki je potrjen s pravnomočno sodbo sodišča, predhodno pa je bilo prav s tem kaznivim dejanjem neposredno poseženo v pravni položaj in pravice drugega pravnega subjekta, res samo naknadno ugotovljena okoliščina, ki sama po sebi še ne pomeni utemeljenega razloga za obnovo postopka glede ugotavljanja zakonitosti posega v pravni položaj in pravice pravnega subjekta (delavca)?
2) Ali je res mogoče spregledati sodno potrjen obstoj kaznivega dejanja, s katerim je bilo neposredno poseženo v pravni položaj in pravice pravnega subjekta (delavca), zgolj zato, ker je delodajalec, pri katerem je storilec kaznivega dejanja (član uprave podjetja), za nazaj odobril ravnanje, ki ga je sodišče opredelilo kot kaznivo dejanje?
3) Kdaj je mogoče odločitev sodišča opredeliti kot očitno zlorabo oblasti in sodniške funkcije, ali pa kot »očitno pravno nevzdržno« in »že na prvi pogled očitno arbitrarno« odločitev?
Dejstva in okoliščine delovnopravne zadeve:
V delovnopravnem sporu je državljanka M. (v nadaljevanju d. M.) zahtevala, da sodišče ugotovi »nezakonitost odpovedi njene pogodbe o zaposlitvi.« Sodni postopek se je končal s sodno odločitvijo, da je imel član uprave podjetja X, gospod N. (g.N.), v času izdaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici M. veljaven mandat, da nastopa kot član uprave in podpisuje pravno veljavne listine. Tožnica d. M. je na sodišču neuspešno zatrjevala in dokazovala, da se je sodišče očitno zmotilo, dejansko in pravno.
Ločen kazenski postopek:
Tožnica je pred sodiščem zatrjevala, da g. N. ni le prekoračil svoja pooblastila, ampak je brez pooblastila podpisal uradno listino, s katero je njej odpovedal pogodbo o zaposlitvi. Po njenem mnenju je s tem storil kaznivo dejanje. In kmalu je res sledil drugi sodni postopek, tokrat kazenski postopek zoper istega g. N., prav zaradi storitve tega kaznivega dejanja. V tem postopku je okrajno sodišče obsodilo g. N., ker je napravil »krivo listino« z namenom, da bi se ta listina uporabila kot prava, to pa je storil tako, da je določenega dne skupaj z drugim gospodom 2 kot predsednikom uprave izdal in podpisal redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov njej, tožnici d.M. Gospod N. je po prepričanju kazenskega sodišča to storil kot soizdajatelj in sopodpisnik te listine (odpoved pogodbe d.M.) in je ob tem k svojemu imenu dodal zapis »član uprave«, kar v tistem trenutku ni bil. S tem je, po sodbi sodišča, ki je postala pravnomočna, storil KAZNIVO DEJANJE PONAREJANJA LISTIN po 4. točki 257. člena Kazenskega zakonika, v zvezi s prvim odstavkom 256. člena.
Zahteva za obnovo postopka:
D. M. je po pravnomočni sodni ugotovitvi, da je g. N. storil navedeno kaznivo dejanje prav z listino, s katero je bila njej odpovedana pogodba o zaposlitvi, vložila na sodišču predlog za obnovo postopka glede zakonitosti odpovedi pogodbe o njeni zaposlitvi. Pri tem se je sklicevala na razloge iz 6. točke 1. odstavka 394. člena ZPP; PRAVNOMOČNA SODNA ODLOČBA, IZDANA V NJENEM DELOVNEM SPORU, SE JE OPIRALA NA PONAREJENO LISTINO, kar je bilo pravnomočno ugotovljeno s sodbo sodišča. Sodišče I. stopnje je njen predlog za obnovo postopka zavrnilo, pritožbeno sodišče pa je odločitev sodišča I. stopnje potrdilo. Obe sodišči sta se postavili na stališče, da je gospodu N. v trenutku, ko je podpisal listino o odpovedi njene zaposlitve, sicer res že potekel mandat in da do podpisa te listine ni bil ponovno imenovan za člana uprave, pa tudi, da je sodišče v sodnem postopku sicer res pravnomočno odločilo, da je s tem storil zgoraj navedeno kaznivo dejanje, a da to ne pomeni utemeljenega razloga za obnovo postopka glede zakonitosti odpovedi pogodbe o njeni zaposlitvi.
Sodišči sta to stališče podkrepili še z argumentom, da je bil g. N. kasneje, s sklepom pristojnega organa ustanove, ponovno imenovan za člana uprave in da se je to imenovanje glasilo tudi za čas za nazaj; torej tudi za nazaj v prav tistem času, ko ji je bila na zgoraj opisan način odpovedana pogodba o zaposlitvi. Tako je bilo tudi vpisano v sodni register. Po mnenju sodišč je za ugotovitev zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi d.M. zadoščala naknadna, retroaktivna podelitev mandata člana uprave, pri tem pa je po njunem stališču popolnoma vseeno, če je bilo v tem času storjeno in sodno ugotovljeno zgoraj omenjeno kaznivo dejanje - odpoved pogodbe o zaposlitvi d. M. na podlagi ponarejene listine.
Pravno nevzdržno in arbitrarno, morda le zmotno, ali ne?
Državljanka M. je postavila vprašanja. Ali po prepričanju sodišč listina, s katero ji je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi, dejansko izgubi status ponarejene listine, ker je ustanova, v kateri je bil g. N. zaposlen, naknadno pritrdila njegovim ravnanjem? Ali gre stališči sodišč razumeti kot pravno učenje, da kaznivo dejanje osebe, ki deluje kot pooblaščena oseba delodajalca, ni več kaznivo dejanje, če se delodajalec kasneje in za nazaj strinja z ravnanji te osebe in ji za nazaj podeli mandat za ta ravnanja, četudi ga v času izvršitve ravnanj ni imela? Oziroma, ali v primeru, kot je primer d. M., sploh ni pomembno, če se je nekaj, to nekaj pa je v tem primeru odpoved pogodbe o zaposlitvi, storilo s kaznivim dejanjem, četudi zakon določa, da je to pomembno?
Vrhovno sodišče je pritrdilo stališču nižjih sodišč: ker je bil g. N. kasneje vpisan v register kot član uprave in zastopnik tožene stranke, četudi za nazaj, sta njegov naknadni vpis v register v funkciji člana uprave in naknadno imenovanje na to funkcijo z retroaktivno veljavo jasen in pravno odločilen izraz naknadnega soglasja tožene stranke (delodajalca), da je bila d.M. pogodba o zaposlitvi odpovedana z odobravanjem delodajalca. In četudi je g.N. s tem storil kaznivo dejanje, potrjeno s pravnomočno sodbo kazenskega sodišča, to ne pomeni utemeljenega razloga za obnovo postopka o zakonitosti odpovedi njene pogodbe o zaposlitvi. Vrhovno sodišče je še dodalo, da prepozno podaljšanje mandata g. N. ("kasnenje s tem«) ni vplivalo na zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi d. M., čeprav je kazensko sodišče ugotovilo, da je bilo prav s tem storjeno kaznivo dejanje. Sodišče je obrazložitvi sodbe izrecno zapisalo, da kljub temu, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi kot "listina" sodno potrjena kot "ponarejena listina", to ne vpliva na oceno o zakonitosti in veljavnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ker je delodajalec kot tožena stranka "za nazaj" vpisal mandat g. N. v sodni register. Ali še drugače, Vrhovno sodišče je v obrazložitvi sklepa o zavrnitvi revizije glede obnove postopka o ugotavljanju (ne) zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi d. M. izrecno zapisalo, da na veljavnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi in zatorej na njeno »zakonitost« ne vpliva dejstvo, ugotovljeno s pravnomočno sodbo sodišča v kazenskem postopku, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi kot listina »na dan odpovedi ponarejena.« Razlog: ker je bilo ravnanje, storjeno s ponarejeno listino, za nazaj sprejeto kot pravilno od delodajalca.
Državljanka se je med drugim sklicevala na 14. in 15. točki 339. člena ZPP in na 14. člen ZPP. Sodišča pa so se glede pravne možnosti in pravne pravilnosti naknadne odobritve ravnanj člana uprave brez mandata sklicevala na 73. člen OZ-a. Nikjer v sodbah in obrazložitvah sodb rednih sodišč pa ni zaslediti argumenta o tem, da bi bila odpoved pogodbe o zaposlitvi v tem primeru pravno veljavna ne zato, ker je bila naknadno odobrena s strani delodajalca in je bil g. N. kot član uprave naknadno in za nazaj vpisan v register, pač pa (morda?) zato, ker bi lahko pravno veljavno podpisal odpoved pogodbe o zaposlitvi ali drugo listino kot član uprave vse do imenovanje novega člana uprave ali svojega ponovnega imenovanja.
Da bi to moral biti pravi razlog za ugotovitev, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, mi je zatrdil uspešen odvetnik. Prepričan je, da do uvedbe kazenskega postopka zoper g. N. in do obsodilne sodbe za kaznivo dejanje ponarejanja listine sploh ne bi smelo priti. Zato so po njegovem mnenju sodišča storila dve hudi napaki: prvič, g. N. so obsodila za nekaj, za kar ne bi smel biti obsojen in drugič, niso upoštevala pravnomočno sodno ugotovljenega obstoja kaznivega dejanja ponareditve odpovedi pogodbe o zaposlitvi kot utemeljenega razloga za obnovo postopka glede zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, četudi bi morala. Prepričan je, da ob obstoju drugega dejstva, sodno potrjenega obstoja kaznivega dejanja, vse drugo postane pravno neodločilno.
Državljanka M. je v kasnejši ustavni pritožbi zatrjevala, da so sodišča s tem, ko sodno ugotovljenega obstoja ponarejene listine niso štela za utemeljeni razlog za obnovo postopka glede zakonitosti odpovedi pogodbe o njeni zaposlitvi, očitno in grobo kršila njeno ustavno pravico iz 22. člena Ustave R. Slovenije - enako varstvo pravic. Pri tem se je sklicevala tudi na ustavnosodne precedense št. U-I-253/07 in Up-2118/06. Tam je Ustavno sodišče med drugim tudi pojasnilo, da so protiustavne sodniške odločitve, ki so OČITNO NAPAČNE IN BREZ RAZUMNIH PRAVNIH ARGUMENTOV, ZARADI ČESAR JIH JE MOGOČE ŠTETI ZA ARBITRARNE. A o njeni ustavni pritožbi Ustavno sodišče ni želelo vsebinsko odločati.
Mar v tem primeru ne gre prav za to, da sodišča niso odločala na temelju zakona in s prepričljivimi, tudi pravno pravilnimi argumenti? Ali argumenti sodišča v tem primeru niso ŽE NA PRVI POGLED tako NERAZUMNI, da po nobeni mogoči razlagi veljavne zakonodaje in pravnega reda ne pridejo v poštev?
Ali ratio tega primera res ni primerljivo podoben tistemu iz zadeve Khamidov proti Rusiji, z dne 13. 11. 2007 (par. 174), kjer se ESČP zapisalo: "The Court is perplexed by this conclusion and cannot see how it could be reconciled with the abundant evidence to the contrary, and, first of all, with the findings made in the judgment of 14 February 2001, or the replies from public officials. In the Court's view, the unreasonableness of this conclusion is so striking and palpable on the face of it that the decisions of the domestic courts in the 2002 proceedings can be regarded as grossly arbitrary, and by reaching that conclusion in the circumstances of the case the domestic courts in fact set an extreme and unattainable standard of proof for the applicant so that his claim could not, in any event, have had even the slightest prospect of success."
Se državljanka M. res moti v prepričanju, da gre tudi v njeni zadevi za to, da bi moralo biti sodišče "perplexed by this conclusion" in da "the unreasonableness of this conclusion is so striking and palpable on the face of it that the decisions of the domestic courts can be regarded as grossly arbitrary"?
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
