Na mestu direktorja ste decembra nasledili Jadrana Lenarčiča, ki je bil na tem položaju 15 let. Kakšna je zapuščina, ki ste jo prejeli v svoje roke? Kakšno je danes stanje, vloga, ugled inštituta?
V roke sem dobil inštitut v izredno dobrem stanju. Zavedati se moramo, da je dosedanji direktor Lenarčič inštitut vodil skozi zelo turbulentne čase. Kmalu po začetku njegovega mandata je cel svet doletela gospodarska kriza, proti koncu mandata pa zdravstvena kriza. Ne glede na to je inštitut finančno in kadrovsko v dobrem stanju, težave so le na področju infrastrukture, a tu v Sloveniji nismo izjema. Sam inštitut je v svetu prepoznavna blagovna znamka in delati moramo na tem, da to tudi ostanemo.
Kaj se je oziroma se bo z vašim prihodom spremenilo? Kakšni so vaše prioritete in konkretni cilji na mestu direktorja IJS v naslednjih petih letih?
Inštitut gradimo na štirih glavnih stebrih. Na prvem mestu je odlična raziskovalna tematika, pri čemer sledimo smernicam evropske in svetovne znanosti. Na drugem mestu so kadri, ki so odlični, zato se bo potrebno potruditi, da jih bomo ohranili. Druga dva stebra pa sta dobra infrastruktura ter dobra raziskovalna oprema. Na teh področjih zelo počasi stopamo za evropskim povprečjem, kar je povezano z močno podfinanciranostjo slovenske znanosti v zadnjih 20 letih.
Kateri so v tej luči ključni izzivi, ki jih boste poskušali v svojem mandatu nasloviti?
Predvsem se bom trudil, da bomo delovanje inštituta postavili na raven uspešnih, evropskih raziskovalnih inštitutov. Precej šibki smo na področju močnega in učinkovitega prenosa osnovnih znanstvenih spoznanj v industrijsko uporabo, kar je povezano z neusklajenostjo raziskovalne ter inovacijske in razvojne politike, saj je prva pod okriljem ministrstva za izobraževanje, znanost in šport, drugi dve pa pod okriljem ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo. Pokrivajo nas torej različni zakoni in predpisi, želeli pa bi si, da bi ta sistem bil poenoten.
Ali v prihodnjih letih načrtujete kakšne pomembnejše, nove investicije?
IJS je že desetletje ali dve podhranjen na področju infrastrukture in opreme. Na inštitutu imamo zelo malo sodobnih laboratorijev, s katerimi bi lahko tekmovali s tujino. Načrte imamo na področjih kvantnih tehnologij, umetne inteligence, tudi biokemije, tu bi radi šli v investicije za gradnjo. Računamo tudi na kohezijska sredstva, da se na področju infrastrukture lahko moderniziramo.
Tradicionalna in zelo pomembna tema je vedno vprašanje obsega financiranja znanosti s strani države, deloma ste se tega že dotaknili. Kaj kot direktor največjega znanstvenoraziskovalnega inštituta v državi pričakujete in kaj si želite v naslednjih letih v tem smislu? Kakšne upe polagate v novi zakon o znanstvenoraziskovalni in inovacijski dejavnosti?
Zdi se mi, da bo zakon pripeljal javne raziskovalne zavode na nek evropski nivo, ki si ga želimo. Nakazuje se nekoliko spremenjen način financiranja, bistveno pa je, da je preko novega načina financiranja obljubljeno tudi povečanje samega financiranja znanosti. A povečanje samo po sebi ni dovolj, denar mora biti porabljen učinkovito. Večina tega denarja bi morala biti namenjena za to, da obdržimo dober kader, predvsem mlajše in srednje generacije, ki nam uhajajo.
Med perečimi problematikami je običajno tudi vprašanje možnosti napredovanja mlajših raziskovalcev znotraj svojih oddelkov in ustanov. Kakšen je vaš pogled na to in kakšni so načrti v zvezi s tem, da bi mladi prišli v ospredje oziroma lažje napredovali?
Sistem napredovanja je precej rigiden. Na inštitutu namreč ne moremo prevelikega števila raziskovalcev izvoliti v višje nazive, ker nas pri tem omejujejo kvote. To bi se dalo rešiti z večjim financiranjem, ki bi omogočilo večje število mest. Brez tega ne vidim rešitve tega problema.
Slovenska družba proizvede veliko doktorjev znanosti preko sistema mladih raziskovalcev, ki pa potem ne najdejo trajne zaposlitve v akademski sferi, industrija pa je glede zaposlovanja doktorjev precej zadržana. Na tem področju imamo še veliko za narediti - tako inštituti kot akademija ter industrija. Zadnjih 20 let se je premalo delalo na tem.
Kako privlačna je vaša ustanova za ohranjanje domačih in za pritegnitev perspektivnih tujih raziskovalcev? Kakšne so izkušnje IJS na tem področju in ali imate kakšne posebne načrte v tej smeri?
Žal živimo v časih, kjer brez denarja oziroma solidnega nagrajevanja za svoje delo ne moreš živeti, kar se na IJS pozna. Nagrajevanje oziroma plačna politika v Sloveniji za mlade raziskovalce ni privlačna. Zadnje čase se tudi mladi z vzhoda, ki pri nas opravijo doktorat, vračajo nazaj, kjer imajo precej boljše pogoje za delo. Tu bomo morali še veliko narediti. Enostavno pa bomo morali dati v sistem plač še večjo finančno injekcijo.
Na kakšen način pa želite poskrbeti za večjo vključenost raziskovalk?
Imam občutek, da se v splošnem na inštitutu kar trudimo in da te napetosti med spoloma niso tako velike kot v družbi nasploh. Inštitut je na področju enakih možnosti tudi del evropskega projekta Athena, v okviru katerega želimo najprej ugotoviti, kakšno je stanje na tem področju. Tega sicer ne želimo urejati s predpisi ali kvotami, temveč mora to iti po naravni poti, tudi z vzgojo mlajših generacij. Problemi z enakimi možnostmi bodo namreč rešeni takrat, ko o tem ne bo več potrebno govoriti. Nisem pristaš tega, da se to uvaja sistemsko.
Katera področja, ki jih na vašem inštitutu razvijate, bodo v prihodnje še posebej pomembna? Kje pričakujete največji preboj?
Takšno je področje kvantnih tehnologij, saj imamo na tem področju dolgoletne izkušnje. Kvantna fizika je bila zasnovana v začetku 20. stoletja in je danes osnova za delovanje številnih raziskovalnih metodologij. Tehnologija na nivoju kvantnih delcev in manipulacija s snovjo - na teh področjih pa ostaja še veliko odprtih vprašanj.
Mednarodni projekti so danes med najbolj razširjenimi oblikami sodelovanja med znanstveno sfero in gospodarstvom. Kakšna je vaša ocena delovanja IJS z gospodarstvom, posebej slovenskim in kako bi se dalo to sodelovanje še izboljšati?
Zdi se mi, da se to sodelovanje izboljšuje. Zadnja leta se namreč investicije industrije in proizvodnega sektorja v raziskovalno dejavnost kar povečujejo. Na inštitutu imamo neprestane debate o tem, koliko naše dejavnosti naj predstavlja osnovna znanost, koliko pa aplikacije, a pomembno je, da je to en sam sistem. Nekdo bo videl, da lahko več naredi na osnovnem polju, drugi pa je boljši pri prenosu aplikacij v industrijsko okolje. Inštitut pokriva vse to. Zavedati pa se moramo, da je Slovenija majhen sistem, zato moramo ciljati tudi onkraj Slovenije, vsaj na Evropo, če ne širše.
Gospodarstvo je zainteresirano predvsem za aplikativne raziskave, znanost pa potrebuje za svoj napredek tudi temeljne raziskave. Ali opažate, da je v gospodarstvu interes in posluh za temeljne raziskave in kakšno stanje bi si želeli glede temeljnih raziskav?
Temeljne raziskave sem vedno videl kot nekaj, kar ni naloga in domena posameznih podjetij. Menim, da bi temeljne raziskave morale biti podprte predvsem s strani države. Nenazadnje je to sprevidela tudi evropska skupnost. V zadnjih letih se sicer pogosto dogaja, da tudi temeljne raziskave v svoje roke jemljejo multinacionalke. A zavedati se moramo, da demokracije v veliki, močni korporaciji ni, demokracijo se trudimo vzpostaviti na nivoju družbe. Znanost bi morala delovati v demokratičnem okolju, ki ji zagotavlja avtonomnost od trenutne politike. Znanstveniki morajo imeti odprte roke, da v okviru možnosti raziskujejo, da se sami odločajo, kako se bodo problemov lotevali.
Znanost je v času pandemije nedvomno prišla v središče zanimanja javnosti in medijev. Ali se vam zdi, da v takšnih situacijah znanost pokaže svojo moč, da je kriza okrepila ugled znanosti v javnosti ali je ravno obratno?
Vsakomur, ki razčleni dogajanje v zadnjem letu, je jasno, kakšen velik prispevek je dala znanost k temu. Problem pa so sodobni mediji, preko katerih v družbo prihaja vse mogoče - od teorij zarot do proti-cepilskih idej in vseh mogočih kvazi-znanosti. Znanstveniki imamo kar velike težave, kako se boriti proti temu. V znanosti se namreč ves čas preizprašujemo, v nič nismo stoodstotno prepričani. Ljudje, ki širijo tovrstne ideje, pa so prepričanci. Če sem v znanosti v nekaj prepričan, to ni dovolj. Potrebujem dokaz in še pritrditev kolegov raziskovalcev. Način, na katerega delujemo znanstveniki, je torej popolnoma drugačen kot pristop prepričancev.
Med vidnejšimi vsakoletnimi aktivnostmi IJS so dnevi Jožefa Stefana, na katerih poskušate znanost približati mladim. Kako gledate na odnos inštituta z javnostjo? Kako se bo inštitut v prihodnje obračal k javnosti?
Problem sodobne družbe je, da smo hiperinformirani o vsem. Na IJS se veliko pogovarjamo o tem, kaj lahko še naredimo glede podobe inštituta v javnosti. Odločati se moramo, koliko svojega časa bomo namenili tej ali drugi informaciji, zato z nastopanjem v stilu "15 minut slave" ne bomo dosegli veliko. Sem pristaš umirjenega, rahlo zadržanega pristopa, komuniciranja preverjenih odkritij. Način, na katerega smo funkcionirali in delovali do sedaj, je kar primeren, je pa potrebno ta pristop modernizirati.
Na kaj ste v svojem raziskovanem delu najbolj ponosni? Ali bo ob opravljanju nove funkcije ostalo tudi kaj časa za vaše raziskovalno delo?
Ob kandidiranju za direktorja IJS so me kolegi opozarjali, da je z mojo znanstveno kariero konec, a sam sem glede tega optimist. Začel sem v bazični znanosti pri pokojnem akademiku Robertu Blincu, ukvarjali smo se z metodo jedrske magnetne resonance. V zadnjem času pa veliko delamo na razvoju novih mehkih materialov za 3D-tiskanje, anizotropnih elastičnih materialov, česar trenutno v svetu še ni veliko.
O tem, na kaj sem najbolj ponosen, težko govorim, saj z ničemer, kar naredim, nisem popolnoma zadovoljen. Namreč, v trenutku, ko eno stvar razumem, se takoj začnem spraševati, ali ni za njo še kaj več. Največje zadoščenje za znanstvenika pa je to, da so se kolegi pripravljeni pogovarjati o tvojem delu, da te opazijo in da tvoja dognanja tudi uporabijo.
