"V zadnjem obdobju smo imeli že kar nekaj pacientov s težavami, kot je patološko hazardiranje ali nezmožnost ločitve od svojega mobilnega telefona. Ob tem smo ugotovili, da je to nekakšno sivo področje, kjer nam primanjkuje znanja," je za STA ob robu dogodka povedal vodja enote za bolezni odvisnosti in psihoterapijo na oddelku za psihiatrijo UKC Maribor Tilen Zamuda.
Namen današnjega simpozija je tudi povezati uradno medicino in psihiatrijo z nevladnimi organizacijami, ki imajo na tem področju že precej izkušenj. "Želimo povezati različne pristope in stroke, da bi lahko ljudi, ki se soočajo z nekemičnimi odvisnostmi, čim bolje obravnavali. Tudi zato, ker je med temi ljudmi največ mladih, kar pomeni, da bo teh težav vedno več," je dodal.
Kot izpostavljajo na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje (NIJZ), je bila nekoč zasvojenost opredeljena predvsem v povezavi s ponavljajočim uživanjem snovi (na primer alkohola ali drog). Danes pa ima zasvojenost širše razsežnosti, saj so ljudje lahko zasvojeni tudi z različnimi vedenji, kot so igranje iger na srečo, pornografija, hrana, odnosi, delo, nakupovanje in uporaba sodobnih tehnologij.
Za razliko od kemičnih zasvojenosti podatkov o razširjenosti nekemičnih zasvojenosti za Slovenijo še ni. Na oddelku za psihiatrijo UKC Maribor so že obravnavali več primerov zasvojenosti z igrami na srečo, obsedenost z mobilnim telefonom in družbenimi omrežji pa opažajo tudi pri drugih bolnikih. "Predvsem pri mladih moških ugotavljamo, da imajo velike težave s tem, da bi se zbrali in osredotočili na dogajanje na zdravljenju na skupinah, kajti takoj ko je priložnost, se priključijo na telefon oziroma socialno omrežje," je povedal Zamuda.
Zdravljenje zasvojenosti je dolgotrajen proces, pri katerem je prvi korak prepoznavanje in nato priznanje posameznika, da ima težave. "Problem je v tem, da ljudje ne pridejo do uradne medicine, dokler niso težave toliko hude, da jih resno ovirajo - ali njih ali pa njihove svojce. Ponavadi so prav starši tisti, ki opazijo težavo, na primer pri otrocih, ki so veliko na internetu ali računalniških igricah, jih začne skrbeti, ker otrok popušča v šoli, ne gre ven, se ne giba. To so že prvi znaki, da je potrebna pomoč," je dodal.
Medtem ko se zdravljenje ostalih odvisnosti ponavadi začne z abstinenco, je to pri novodobnih odvisnostih težje, če ne celo nemogoče doseči. "Mladi človek na primer ne more biti brez interneta in povsem izoliran od vrstnikov. Treba je bolj delati na spremembi načina življenja, na primer da mu bo družba in gibanje bolj všeč," je povedal Zamuda.
Večinoma gre za psihoterapevtske pristope, zdravila so v teh primerih zgolj podpora, na primer za odpravljanje nespečnosti, napetosti ali nihanj razpoloženja. "Zdravi se podobno kot ostale oblike odvisnosti. Poudarek je na skupinski psihoterapiji, bistveno pa je tudi sodelovanje svojcev," je povedal strokovni sodelavec oddelka za psihiatrijo Zoltan Pap.
Bolniki na njihovem oddelku poskušajo čim bolj sami skrbeti zase in tako zavzeti bolj aktiven in produktiven stil življenja, da lahko čim več prispevajo k svojemu okolju. "To je ključno, ker virtualni svet povzroča, da se človek vedno bolj obrača v sebe, vedno bolj izgublja stik s svojo okolico in tako postaja ujetnik tega virtualnega sveta," je pojasnil.
