Položaj migrantskih otrok v Sloveniji je specifičen glede na to, kako in zakaj prihajajo ter ali ostajajo ali odhajajo. Ker se pri tem poraja veliko vprašanj, tudi pri poročanju v medijih, so z današnjim dogodkom za novinarje po besedah Katarine Bervar Sternad iz PIC želeli odpreti prostor za pogovor o tem. Obenem so kot primer dobre prakse poročanja predstavili projekt Zgodbe otrok sveta spletnega časopisa za otroke Časoris, ki ga ureja novinarka Sonja Merlak Zdovc.
Kot so poudarili, je poročanje o otrocih občutljiva tema, pri kateri se je treba zavedati, da je otrok najprej otrok, ne glede na pravni položaj ali kakšno drugo osebno okoliščino. Zato je treba v prvi vrsti upoštevati njegovo dostojanstvo in njegove koristi. V pomoč pri tem so smernice za poročanje o otrocih, ki so jih leta 2014 oblikovali varuh človekovih pravic, DNS in Zveza prijateljev mladine Slovenije. V njih med drugim piše, da morajo biti novinarji še posebej pozorni, da objava osebnih podatkov ne bi povzročila dodatne škode in stigmatizacije.
Poročanje o migrantskih otrocih je še toliko bolj pereče, ker se v javnosti pojavljata negativen in tudi napadalen odnos do beguncev, kljub temu pa je Katarina Bervar Sternad prepričana, da slovenska javnost ne gleda nujno negativno na vse vidike migracij in da je mnogo ljudi, ki so te otroke in tudi odrasle pripravljeni podpreti.
Kot je opozoril izvršni direktor Unicefa Slovenije Tomaž Bergoč, je deset odstotkov slovenske delovne sile tuje, zato bo treba, če želimo še naprej imeti gospodarsko rast, tudi na sistemski ravni začeti razmišljati o priseljencih kot o potencialnih delavcih. Glede poročanja medijev o otrocih pa je povedal, da je smernice o tem izdal tudi Unicef, saj mediji ob nepremišljenem podajanju njihovih zgodb lahko napravijo več škode kot koristi.
Ena večjih skrbi Unicefa po njegovih besedah je, kam migrantski otroci brez spremstva izginejo po začasni namestitvi. Po podatkih, ki jih je za lansko leto podala njegova kolegica Romana Zidar, so v Centru za tujce v Postojni povprečno ostali tri dni, po mnenju teh otrok pa to ni primeren prostor za bivanje.
Po njenih besedah rednega sistemskega spremljanja tujcev v Sloveniji ni, saj po pojasnilih policije za to ni zakonske podlage. Kot je še povedala Romana Zidar, je tudi vedno manj organizacij, ki bi opravljale pregled stanja v takšnem centru, denimo glede higiene, prehrane ali izvajanih dejavnosti. Edini, ki ima dostop, je varuh človekovih pravic, a njegovi obiski so redki. Prav tako ne morejo spremljati postopkov vračanja otrok v izvorne države, saj je ta "avtomatiziran in brez premisleka, kaj se bo z njimi dogajalo po vrnitvi". Ker ni pregleda nad tem, kam gredo, ni izključeno, da so lahko žrtve trgovine z ljudmi ali drugih oblik zlorabe, je poudarila.
Adriana Aralica iz PIC je izrazila upanje, da bo Slovenija odpravila pripor otrok brez spremstva - lani jih je bilo v Postojni pridržanih 309, večinoma pa gre za fante, stare od 14 do 17 let. Sistemsko rešitev za to vlada po njenih besedah pripravlja od leta 2017 in naj bi bila nared do konca letošnjega leta. Pri tem sodelujeta tudi predstavnici nevladnih organizacij.
