Kot je v uvodnem nagovoru poudarila Duška Knežević Hočevar z ZRC SAZU, ki je pogovor povezovala, znanstveniki vsekakor nosijo potencial za razvoj družbe. Vendar predvsem v zadnjem desetletju med njimi opaža vse več malodušnosti pa tudi nešportne tekmovalnosti, kar pripisuje dvema dejavnikoma: kvantificiranemu nadzoru in kratkoročno naravnanemu projektnemu financiranju znanosti.
"Znanost je dolgoročna dejavnost, za kar je potreben mir ... V resnici smo kot kakšni nomadi, ki skačemo s projekta na projekt. Ogromno časa porabimo za projektne vloge, za administracijo in pridobivanje projektov," je dejala.
Sistem financiranja, ki deluje na kratkoročnih projektih, po njenih besedah ne pelje nikamor, saj se zaradi posledične tekmovalnosti slabšajo odnosi med institucijami in tudi znotraj institucij.
Znanstveniki oziroma raziskovalci tako, namesto da bi se ukvarjali z vsebino raziskovanja, tekmujejo med seboj ali iščejo objave v revijah, ki jim prinesejo več točk, kar po drugi strani ohranja sistem financiranja takšen, kot je.
Financiranja znanosti se je dotaknil tudi Marko Fonovič z Instituta Jožef Stefan, ki se je vprašal, zakaj se država tako otepa svoje vloge pri financiranju znanosti, saj je Slovenija v želji po financiranju znanosti s strani gospodarstva "šla še dlje od najbolj kapitalističnih držav".
Po njegovih besedah se razlog za to skriva v več dejavnikih, med drugim v prevladujoči miselnosti, da zgolj fizično delo šteje za delo. To je po njegovem mnenju ponazorjeno tudi v reku, da se mora otrok učiti, da mu ne bo treba delati.
Na tribuni so sicer podali tudi nekaj predlogov za izboljšanje stanja v znanosti, med drugim, da je ne bi smelo financirati samo ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, ampak bi jo morala financirati vsa ministrstva, saj znanost napredek prinaša vsem.
Poleg tega je Andraž Stožer z mariborske medicinske fakultete opozoril, da pri financiranju nikakor ne gre zanemarjati povsem bazične znanosti, tudi takšne, ki na prvi pogled nima nikakršnih aplikativnih učinkov, saj je zgodovina polna odkritij, ki so se izkazala za izjemno uporabna šele desetletja kasneje.
So pa sogovorniki in tudi občinstvo opozorili na še eno težavo, s katero se sooča znanost v Sloveniji: slabo komuniciranje pomena raziskav in znanosti.
Kot je dejal Stožer, je del krivde na znanstvenikih samih, nekaj pa tudi na izobraževalnem sistemu, ki preveč temelji na suhoparnem podajanju dejstev.
Slovenski organizatorji shoda za znanost, ki je letos potekal pred globalnim shodom za znanost, napovedanim za 4. maj, si že tri leta prizadevajo za vzpostavitev kvalitetnega in transparentnega evalvacijskega postopka, povečanje financiranja znanosti na en odstotek proračunskih sredstev ter ustaljen urnik razpisov za nacionalne raziskovalne projekte.
