"Prepričan sem, da se lahko vsi strinjamo, da je šola srce družbe in glava razvoja, je socialno stičišče, je ustvarjalna delavnica in prebivališče mladim, kjer se v socialnem stiku ustvarjajo priložnosti za izmenjavo znanj in informacij," je na posvetu, ki je potekal na pobudo Centra Janeza Levca iz Ljubljane, poudaril predsednik DS Alojz Kovšca. Je pa po njegovih besedah šola pogosto bila in je še vedno tudi poligon različnih političnih in ideoloških interesov in hkrati pomemben pokazatelj stopnje družbenega konsenza in razvitosti.
Kot je ugotavljal Kovšca, je naš šolski sistem kakovosten, vprašanje je le, kako odprt je zahtevam časa in ali je dovolj fleksibilen, da se lahko brez večjih pretresov prilagaja razvojnim izzivom časa. Poudaril je še, da mora biti morebitna reforma postopna in podprta s predhodnimi primerjalnimi evalvacijami različnih vzgojnih in izobraževalnih dosežkov na vseh področjih, ki jih vzgoja in izobraževanje obsega.
Tudi državna sekretarka z ministrstva za izobraževanje Martina Vuk je prepričana, da je slovenska šola dobra. "Ne pustimo, da bi sistem razrušili in postavljali znova, ker ga ne moremo znova postaviti," je pozvala in dodala, da je treba samo ugotoviti, kaj je treba nadgraditi, kaj spremeniti, kje smo lahko še boljši.
S tem namenom so po njenih besedah na ministrstvu začeli široko javno razpravo o prihodnosti vzgoje in izobraževanja in krovnem dokumentu na tem področju, t. i. beli knjigi. Ob povsem konkretnih vprašanjih pa je opozorila tudi na t. i. mehke vsebine, ki so po njenem mnenju daleč najpomembnejše. Gre recimo za vprašanja, kaj je danes z vzgojo v šolah, kaj je z vrednotami, ali se zavedamo pomena učenja z zgledom, kakšna naj bo vloga šole v skupnosti, ipd.
Predsednik Zveze aktivov svetov staršev Slovenije Anton Meden je poudaril, da je šola zaradi otrok. Po njegovem prepričanju je pomembno, da je priprava otrok na življenje celovita - tako kot to utemeljujejo štirje Delorsovi stebri: učiti se, da bi vedeli; učiti se, da bi znali delati; učiti se sobivati; učiti se biti.
Ti ustrezajo štirim stebrom razvoja (znanstveni, tehnološki, družbeno-etični in kulturno-duhovni), za katere Meden ugotavlja, da se sicer odražajo v ciljih osnovne šole, a v praksi zaznavajo nekaj težav. Sam za to vidi dva možna razloga; bodisi neusklajenosti pravilnikov, predmetnika, izvedbenega dela zakona s tistim, kar je deklarirano v ciljih, ali pa v morda ponekod malo majavi izvedbi.
Precej kritičen je bil ravnatelj centra Janeza Levca Matej Rovšek, ki je izpostavil, da je koncept naše šole star že 200 let. Kritičen je bil do uniformiranosti vsebin, s tem pa tudi znanja in osebnosti, medtem ko se ustvarjalnost po njegovih besedah zgodi zgolj naključno. Kot je opozoril, imamo za vsakega učenca povsem enaka merila in zahteve, zaradi njihove različnosti pa prihaja do neenakosti.
Temelj sprememb bi po Rovškovih besedah morala biti sprememba kurikuluma, ki bi moral biti sestavljen iz treh sklopov, in sicer znanje, sobivanje in veščine za samostojno življenje. S tem bi šola postala bolj pripravljena na različnost vseh učencev in bi zmanjševala neenakost.
Direktor Hiše eksperimentov Miha Kos se je zavzel za spremembo paradigme iz učenja v navduševanje za učenje. Namesto priseganja na moč pomnjenja je kot ustreznejšo izpostavil moč radovednosti in ustvarjalnosti, pri čemer se je vprašal, ali je pomembna priprava na teste in izpite ali priprava na življenje. Učitelji bi po njegovem prepričanju morali postati navduševalci, pri čemer se mu zdi ključno njihovo opolnomočenje, šola pa bi morala otrokom predstavljati varno okolje, kjer bodo lahko delali tudi napake, saj le na tej podlagi pride do novih spoznanj.
Možgani niso namenjeni za to, da bi bili skladišča za informacije, narejeni so za raziskovanje problemov, nalog, vprašanj, težav, je izpostavil filozof in psihoanalitik Dušan Rutar. Ključni del učenja po njegovih besedah tako ni pomnjenje informacij, učenje na pamet, ampak da se otrok nauči, da postane del njegovega vsakdanjega življenja navada raziskovanja in razmišljanja.
Novinarka Sonja Merljak Zdovc je med drugim menila, da bi morali v šolski program umestiti nekatere vsebine - veščine, ki so nujno potrebne za prihodnost, in kot primer izpostavila medijsko pismenost.
Etnologinja in kulturna antropologinja Barbara Turk Niskač pa je opozorila na usmerjenost sodobnih družb v zagotavljanje prihodnjih možnosti otrok. "Ta diskurs ekonomske preračunljivosti gre danes tako daleč, da se celo najbolj osnovne dejavnosti otrok, kot je prosta igra, spodbuja zaradi tega, da bodo otroci kot odrasli ustvarjalni in bodo s tem imeli to ključno kompetenco ustvarjalnosti za zaposljivost," je dejala.
Sprašuje se, "ali se šola zmore ne uklanjati ekonomsko koristnemu znanju" na račun odrinjanja drugih veščin in ali lahko "namesto da se osredotoča na ocene in točke, spodbuja širino duha, kritično mišljenje, sodelovanje in sobivanje kot temeljne družbene vrednote".
