Avtor prispevka Domagoj Švigir je analiziral vseh 36 učbenikov za zgodovino, ki so jih uporabljali v hrvaških osnovnih šolah od leta 1990 do leta 2012.
Ugotovil je, da obstajata dve fazi ustvarjanja stereotipov, prvič po letu 1992, ko je bila ustvarjena podoba vojaških spopadov v preteklih odnosih med Hrvati in Srbi, in nato po letu 1996, ko so pri pouku uvedli več šolskih učbenikov za zgodovino, je poročala hrvaška tiskovna agencija Hina.
Švigir je ocenil, da je prva skupina učbenikov ustvarjala izrazito negativne stereotipe o Srbih s pomočjo generalizacije in diskriminacije ter zoperstavljanja med "njimi" in "nami". Kot enega ključnih pojmov je izpostavil "velikosrbsko hegemonijo" ter trditve, da so Srbi sami krivi za svojo usodo, tudi če so bili žrtve. Meni, da gre za etnocentrično interpretacijo zgodovine.
V drugi skupini so učbeniki, ki Srbe poskušajo predstaviti bolj uravnoteženo in odmerjeno ter z več spoštovanja. V teh učbenikih so skušali slediti evropskim kriterijem pri izbiri vsebin ter vzpostaviti kritičen in večstranski pristop pri opisih spopadov in drugih tem.
Ob tem ostaja težava, da je država določila učne načrte in programe, ki strogo določajo vsebine, ki jih morajo obravnavati učbeniki, kar pušča malo možnosti za bolj inovativen pristop, je še ocenil avtor raziskave.
Dodaja, da kljub prizadevanjem številnih strokovnjakov v preteklih letih učni načrt še ni spremenjen. Največ nesoglasij je bilo zaradi vsebine pouka zgodovine in hrvaškega jezika.
Na Hrvaškem so prejšnji mesec znova začeli javno razpravo o učnem načrtu za zgodovino, potem ko so v prejšnjem predlogu zasledili tudi relativizacijo holokavsta.
