Kmalu po koncu druge svetovne vojne, leta 1949, so v Ljubljani ustanovili prvo Srednjo vzgojiteljsko šolo. Izobraževanja za bodoče vzgojiteljice so bili v začetku predvsem kratki tečaji o negi in vzgoji otrok. V sodobnem kurikulumu pa se dijaki in dijakinje seznanijo s predšolsko pedagogiko, razvojem in učenjem predšolskih otrok, komunikacijskimi veščinami, igrami za otroke, jezikovnim, glasbenim, plesnim in likovnim izražanjem pa tudi z matematiko, naravoslovjem in družboslovjem za otroke; skratka z vsem, kar je bistveno za zdrav razvoj otroka, je v pogovoru za STA pojasnila Vesna Lotrič. Predšolska vzgoja je v slovenskih javnih vrtcih po njenih besedah v samem vrhu in se brez težav lahko kosa z ostalimi državami članicami EU.
Teoretična znanja, ki jih bodoči vzgojitelji pridobijo na strokovni šoli, v procesu izobraževanja preizkusijo tudi na praktičnem usposabljanju v vrtcih, s katerim začnejo že v prvem letniku. Praksa se po oceni Lotričeve dobro obnese tudi zato, ker dijakom omogoči, da že med srednješolskim izobraževanjem ugotovijo, ali so primerni za ta poklic ali ne.
"Veliko dijakov pride s prepričanjem, da je za uspešen poklic vzgojitelja dovolj, da imaš rad otroke. To je temeljna zmota, ki jo imajo ne samo dijaki, ampak tudi velik del laične javnosti. To, da imaš rad otroke, je seveda osnova, pomembna pa je tudi strokovna izobrazba in nekatere druge osebnostne lastnosti," je poudarila Lotričeva. Dober vzgojitelj je strog in hkrati ljubeč, odgovoren, dosleden, ustvarjalen, razgledan, imeti mora organizacijske spretnosti, prav tako pa si mora znati vzeti čas za vsakodnevno sodelovanje s starši, sodelavci in zunanjim okoljem.
Univerzalnega recepta, s katerim bi se starši lahko takoj prepričali, ali bodo otroka v vrtcu pustili v dobrih rokah, ni. Za spoznavanje vrtca in vzgojitelja si je treba vzeti čas, predvsem z neposrednim pogovorom "iz oči v oči". Temu je namenjeno uvajalno obdobje, ki je po njenih besedah nujno potrebno tako za otroka kot tudi za starše. "Otrok je nanje zelo navezan in če je starš nezaupljiv do vzgojitelja, otrok to čuti in tudi sam postane nezaupljiv do vzgojitelja, njegovega dela in na splošno do vrtca samega," je poudarila.
Pedagoginja je zagovornica vključitve otroka v kakovosten vrtec. Ali bo to javni ali zasebni, je odločitev staršev, država pa je po njenem mnenju dolžna omogočiti izbiro tako enega kot tudi drugega. A če ima otrok v domači oskrbi ustrezno okolje, ki je vzpodbudno, dinamično, prijetno, toplo, ljubeče in odgovorno, ne bo zaradi tega, ker je do tretjega leta ostal doma, slabše vzgojen oziroma socializiran, kot tisti otrok, ki obiskuje vrtec, še pojasnjuje.
Ima pa javni vrtec po njenih besedah prednosti in posebnosti, ki jih otroku domače okolje težko ponudi. Otrok v vrtcu z vrstniki in odraslimi vsakodnevno vstopa v različne komunikacijske položaje. Deležen je raznolikih kurikularnih dejavnosti s področja gibanja, narave, družbe, jezika, umetnosti, matematike, moralnega razvoja, skrbi za zdravje, varnosti in prometne vzgoje. Zaradi načina življenja, kot pravi, otrok v vrtcu pridobi izkušnje, znanja, spretnosti in sposobnosti, ki pomembno vplivajo na njegov emocionalni, spoznavni, govorni, socialni, moralni, motorični in telesni razvoj.
Pomembno je zavedanje, da za kakovostno vzgojo in izobraževanje otrok potrebujemo splošno razgledanost, strokovno znanje ter specifične osebnostne lastnosti. V nasprotnem primeru po njeni oceni zapademo v napačno prepričanje, da je za varovanje, vzgojo in izobraževanje otrok primeren vsak, ker to menda vsak zna. Posledično lahko pride do anomalij, kot je prišlo v zavodu Kengurujčki, kjer policija in inšpekcijske službe preiskujejo sum surovega ravnanja z otroki, je še opozorila.
Kot so za STA ponovili na Policijski upravi Ljubljana, kriminalistična preiskava ob devetih prijavah intenzivno poteka, policija pa pri njej sodeluje s tožilstvom.
