V Sloveniji ima vsak državljan, ki je zaključil srednjo šolo, enkrat v življenju pravico do brezplačnega študija na javnem visokošolskem zavodu na vseh treh stopnjah visokošolskega izobraževanja, pri čemer mu na vsaki stopnji pripada še eno dodatno leto za ponavljanje, prepis ali absolventski staž.
Pri tem se Slovenija uvršča med tretjino držav, članic Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD), ki študentom ne zaračunavajo šolnine. Take države so po podatkih mednarodnega zbornika podatkov Pogled na izobraževanje 2018 (Education at a Glance 2018) še npr. Danska, Estonija, Finska, Norveška, Poljska, Slovaška, Švedska in Turčija. Tretjina članic OECD po podatkih omenjenega zbornika študentom zaračunava zmerne šolnine, do 2000 evrov, tretjina držav pa od 2500 do 6800 evrov. Najvišje šolnine so v Veliki Britaniji, kjer lahko šolnina za eno leto študija na prvi stopnji doseže tudi 10.000 evrov, in v ZDA, kjer šolnina na prvi stopnji doseže 7000 evrov, na doktorskem študiju pa tudi 11.500 evrov.
V nekaterih državah, kjer poznajo šolnino, država študentom pomaga z ugodnimi študentskimi posojili, ki jih začnejo študentje odplačevati, ko se zaposlijo. Če se ne zaposlijo ali je njihov osebni dohodek nizek, jim lahko država po določenem obdobju odplačevanje oprosti. Tak sistem poznajo v Avstraliji, Veliki Britaniji in ZDA, pa tudi na Nizozemskem.
Kot je za STA povedala Darija Šalehar, ki je nedolgo tega uspešno zaključila študij na Nizozemskem, šolnina za domače študente na nizozemskih fakultetah stane okoli 2000 evrov letno, za tuje pa okoli 10.000 evrov. Velik del domačih študentov za šolanje najame posojilo, ki ga začnejo odplačevati s prvo plačo ob zaposlitvi. Če se v določenem času ne zaposlijo, jim lahko država posojilo tudi oprosti. "Je pa na splošno večina študentov zaradi šolnin zainteresirana, da študij zaključi čim prej in se zaposli, zato skorajda ne poznajo zavlačevanja s končanjem študija," je dejala.
Ena od ugodnosti slovenskega visokošolskega sistema je tudi subvencionirana prehrana. V drugih državah namreč takšnega načina prehranjevanja študentov skorajda ne poznajo. Da pa ponekod država subvencionira menze v študentskih kampusih, pri čemer so študentje pri prehrani še vedno omejeni zgolj na študentsko menzo. Tudi na Nizozemskem po besedah Šaleharjeve študentske menze obstajajo, a hrana v njih ni pretirano dobra, poleg tega nimajo posebej ugodnih cen, zato večina študentov hrani nosi od doma. "Povečini gre za sendviče, ki jih na Nizozemskem tudi sicer zelo pogosto jedo," pravi.
So pa še vsaj do nedavnega študentje na Nizozemskem po besedah Šaleharjeve imeli brezplačen prevoz z vlaki, ki so sicer na Nizozemskem precej dragi. Pri tem si morajo izbrati, ali se bodo brezplačno vozili čez teden ali ob koncu tedna. "Tisti, ki živijo v kraju študija, zato izberejo brezplačen prevoz čez konec tedna, preostali pa med tednom," pravi. Ugoden subvencioniran prevoz za študente in dijake sicer že nekaj let pozna tudi Slovenija.
V Sloveniji je zelo pogosto študentsko delo, pri čemer pa naša država glede na druge ni nič posebnega. Je pa razlika v tem, da v ostalih evropskih državah študentje najpogosteje delajo preko agencij za občasna dela, in sicer pod enakimi pogoji kot vse ostale skupine.
Za študente je v naši državi precej dobro poskrbljeno, tudi ko gre za študentske domove, saj cene v njih niso pretirane visoke, poleg tega ga v zadnjih letih dobi praktično vsak, ki zanj zaprosi. Na območju Univerze v Ljubljani tako po nekaterih ocenah v študentskih domovih živi okoli tretjina vseh študentov, na območju Univerze v Mariboru pa nekaj manj. Za primerjavo: po podatkih zadnje raziskave Euroštudent na ravni celotne EU v študentskih domovih živi 18 odstotkov študentov.
Na Nizozemskem po besedah Šaleharjeve denimo subvencioniranih študentskih domov kot pri nas ne poznajo. Študentska naselja sicer obstajajo, a so sobe v njih precej drage. Najem mesečno stane okoli 500 evrov, pravi.
