Prejšnji teden ste zasedli položaj rektorja druge največje univerze v Sloveniji. Zakaj odločitev, da se iz profesorskih vrst ponovno preselite na rektorat? Bili ste edini zunaj ekipe prejšnjega rektorja, ki si je upal podati na to pot.
Prvi vzgib je bil ta, ker sem čutil nujo, da univerza zaživi odgovorno poslanstvo, ki ga ima, predvsem preko zagotavljanja ustreznih standardov delovanja, ki se v prvi vrsti kažejo v kulturnem dialogu in zavedanju odgovornosti, ki jo nosimo vsi zaposleni na univerzi. Če to na eni strani vidimo kot privilegij, je na drugi strani to tudi odgovornost, da uresničujemo osnovno poslanstvo univerze in dajemo zgled okolju, kaj je prav in kaj narobe, ne le znotraj akademske skupnosti, temveč v družbi kot celoti. Tega v preteklosti žal ni bilo in kot bivši prorektor sem se čutil odgovornega, da odreagiram na stvari, ki so se dogajale. Imel sem težavo, to le pasivno opazovati.
Drugi vzgib pa je bil ta, da 30 let kot raziskovalec in vodja projektov zaznavam množico težav, ki se pojavljajo na slovenskih univerzah, predvsem pri udejanjanju drugega poslanstva univerze, to je raziskovalna dejavnost. Smo edini v Evropi, ki v svoji osnovni dejavnosti nimamo prepoznane in priznane raziskovalne komponente, ampak to uveljavljamo preko pogodb o dopolnilni zaposlitvi v višini 340 raziskovalnih ur. To nam povzroča ogromno težav pri vključevanju v evropske projekte, kjer tovrstne prakse ne poznajo, in nam v veliki meri zmanjšuje naš priznani raziskovalni potencial. Ne vem, zakaj sami sebi škodimo.
Kje vidite rešitev?
Ključno je, da pridobimo priznanih 850 raziskovalnih ur, kar pomeni polovico našega delovnega časa. To pomeni bistveno drugačne preddispozicije in to je nekaj, kar je v Zahodni Evropi normalno že desetletja. Tovrstno pasovno financiranje bi nam omogočilo razvoj mehanizmov predfinanciranja in sofinanciranja projektov ter delovanje na primerljiv način, kot na drugih evropskih univerzah.
Med kandidati za rektorja ste najbolj izpostavljali nujnost zakonodajnih sprememb, a v preteklosti ste bili član pomembnih strokovnih teles, ki so nenazadnje pisala obstoječo zakonodajo. So spremembe, ki jih želite, v trenutnih političnih, socialnih in gospodarskih razmerah v Sloveniji mogoče?
To ni nekaj, o čemer bi začel razmišljati v začetku volilne kampanje. Težava, ki jo še vedno imamo, je, da enostavno ne zmoremo stopiti iz našega kalupa in se postaviti v situacijo, da bi lahko razumeli, kaj bi vse to lahko pomenilo za nas; to je primerljive pogoje za delo kot v Zahodni Evropi in bistveno večjo učinkovitost ob enakih vložkih dela kot sedaj. Manjka celostna slika. Deležniki, ki so bili vključeni v pripravo in usklajevanje zakonskih ureditev, so enostavno bili tako obremenjeni s trenutnimi posledicami trenutne zakonodaje, da niso bili sposobni narediti koraka naprej.
Zaradi tega prihaja tudi do domnevnih zlorab. Spomnimo se samo v javnosti odmevnih visokih honorarjev. A roko na srce, je bilo to edino možno, da je bila stvar izpeljana tako, kot je zahteval zakon. Vsi ti honorarji so bili v večini primerov posledica izvajanja dodatnega študijskega procesa zaradi množice izrednih študentov. Če ima neka fakulteta nekaj tisoč izrednih študentov v določenem obdobju, mora peljati dva paralelna izobraževalna procesa hkrati in vse, ki to izvajajo, tudi ustrezno plačati. To je bilo vse po črki zakona. Takrat bi se lahko potrkali po svoji vesti zgolj v delu, kjer smo določali urno postavko takšnega dodatnega dela. Zaradi velikega števila študentov bi lahko znižali ceno.
Kako vidite nedavno pobudo za oceno ustavnosti delov zakona o visokem šolstvu?
Prav je, da se zakoni, ki jih sprejme parlament, presojajo tudi s strani najvišjega sodnega organa. Vendar je treba najprej skušati celostno obravnavati problem, ki ga imamo, in skozi to razdelati potrebne spremembe zakona, ki zelo jasno kaže slabosti. Pobuda, ki je bila dana, ni reševala ničesar, razen tega da sodišče poda mnenje na določene elemente zakona. To ne reši ničesar, če nimamo zadaj predloga novih mehanizmov, ki bi jih lahko prinesli v zakonodajo s ciljem izboljšav.
Vidite kakšne možnosti za izboljšave znotraj univerze že brez teh sprememb?
Seveda je določen manevrski prostor in so notranje rezerve. Dejstvo je, da je univerza tista, ki si lahko verjetno edina na področju javnih ustanov sama dimenzionira delo. Kot sem govoril že med volilno kampanjo, moramo biti kritični, a ta kritika mora biti zasnovana na samokritiki. Moramo samokritično pogledati, kje lahko kaj spremenimo. V zadnjih šestih, sedmih letih smo na tem področju že veliko naredili. Še posebej v času gospodarske krize smo šli v drastične ukrepe. Ti ukrepi so se večinoma nanašali na preoblikovanje študijskih programov v smislu zmanjšanja izbirnosti, kar je vprašanje, če je res najboljša rešitev. Gotovo lahko skušamo tudi izkoristiti več sinergijskega učinka med fakultetami, tako na pedagoškem kot raziskovalnem področju. Moje osnovno izhodišče pa je, da so javne univerze bile ustanovljene zato, da izvajajo javno službo na področju visokega šolstva in država je zavezana, da to javno službo ustrezno financira.
Da kot univerza delamo dobro, dokazujejo različne lestvice, še posebej pa interes, na žalost avstrijskih podjetij, ki z izjemno intenzivnostjo iščejo naše diplomante. Recimo na tehniki nam jih že v drugem letniku prve stopnje navežejo nase in jih ustrezno finančno motivirajo. Tu slovenska industrija žal stoji ob strani, mi pa izgubljamo kakovostne kadre.
Želimo si na primer, da bi se lahko prilagajali razmeram v družbi. Na programih s področij, kjer bodo študenti v prihodnjih desetih letih težko našli zaposlitev, bi lahko recimo za pet let zmanjšali vpis in študente preusmerili v deficitarne poklice. To zdaj ni mogoče, ker se fakulteti to takoj pozna na njenem finančnem izkazu. Smo v pat poziciji, kjer ničesar ni mogoče spremeniti, ker se vsak boji za svoj obstoj.
V prvih dneh vašega rektorovanja so bile že potegnjene odločne poteze - podpisali ste izredno odpoved pomočniku glavne tajnice univerze Teodorju Lorenčiču.
Tu nikakor ne gre za kakršno koli maščevanje z moje strani, kot je zatrdil. Ugotovljenih je bilo namreč kar nekaj kršitev, od kršitve uredbe o varovanju osebnih podatkov, nepooblaščenega posedovanja listin, predajanja teh listin nepooblaščeni osebi, poleg tega pa še nekaj drugih stvari. Postopke je začelo in zaključilo že prejšnje vodstvo. To, da sem moral to na svoj prvi dan na položaju podpisati, je povezano s časovnimi okvirji izredne odpovedi, ki se jih ni smelo zamuditi.
Ste že sestavili svojo ekipo? Katere prorektorje boste obdržali, tudi glavno tajnico?
Prorektorska ekipa je skoraj v celoti sestavljena. Jeseni bom skušal poiskati še prorektorja za finance, ki ga še nimam. Ostale bom v torek predstavil senatu univerze in upam, da bodo dobili ustrezno podporo, tako da bomo nato lahko začeli delati. Dolgoročno ekipa ne bo vključevala nobenega od dosedanjih prorektorjev, bomo pa še videli, kako bomo uredili prehodno obdobje. Glede glavnega tajnika se še nisem odločil. O imenih zaenkrat še ne bi govoril.
Katera področja se vam zdijo tako pomembna, da boste uvedli nove prorektorske položaje?
Rektorat želim organizirati tako, da bo čim bolj učinkovita podpora članicam. Med novimi je prorektor za področje prenosa znanj. V preteklosti na mariborski univerzi ni bilo prorektorja, ki bi se neposredno ukvarjal s tem, a z novimi iniciativami na področju raziskovanja, kohezijskimi projekti, pametno specializacijo in smernicami EU, ki zelo podpira tovrstna udejstvovanja univerz, se mi zdi to potrebno. S Tehniške univerze v Gradcu je na primer doslej izšlo 147 odcepljenih podjetij, ki zaposlujejo 20.000 ljudi. Za Maribor in mesta, v katerih delujejo članice Univerze v Mariboru, pa je izpolnjevanje tega, t. i. tretjega poslanstva univerze, to še posebej pomembno.
Na novo bomo vzpostavili tudi prorektorja za infrastrukturo, ki bo pokrival investicije in informacijsko infrastrukturo ter pridobivanje sredstev zanje. Področju kakovosti pa bomo pridružili kadrovske in pravne zadeve, da bomo ta področja celostno pokrili.
