Raziskavo je izvajala pedagoška fakulteta od oktobra do februarja, njena posebnost je v tem, da so raziskovali t. i. uporabniško perspektivo oziroma, kako na sistem pomoči v primerih duševnih stisk in težav gledajo uporabniki sami, je na novinarski konferenci povedal Bojan Dekleva s fakultete.
Raziskava je po njegovem pojasnilu zajela 131 mladih z vseh koncev Slovenije, ki so izhajali iz družin z različnimi socialno ekonomskimi statusi ter z zelo različnimi vrstami stisk, med katerimi o izstopale diagnoze depresije, anksioznosti, motnje prehranjevanja, pa tudi samopoškodovanja in samomorilne misli.
Raziskava, ki jo je financiralo ministrstvo za zdravje, je bila povezana z dostopnostjo organiziranih oblik pomoči. "Naše ugotovitve so pokazale, da obstajajo mnoge ovire pri dostopnosti. V nekaterih regijah Slovenije je veliko težje priti do pomoči kot v drugih, čakalni roki so pri nekaterih zdravstvenih službah zelo dolgi, za iskanje pomoči v drugih oblikah pa rabiš denar," je dejal Dekleva.
Ovire pri dostopnosti so tudi subjektivne. Mladi se velikokrat pri iskanju pomoči počutijo stigmatizirane. Zato si je treba po njegovem mnenju prizadevati za oblike pomoči, ki bodo temeljile na spoštovanju mladih uporabnikov, na sodelovanju z njimi, njihovo sprejemanje, neobsojanje, s čimer bomo zmanjšali ovire.
Iskanje pomoči ovirajo sram, strah in stigma, ki jih mladi povezujejo s kategorizacijo "nisem normalen", "nor sem" in podobnimi, ki se v družbi povezujejo z duševnimi stiskami, včasih pa zaradi podobnih zadržkov iskanju pomoči nasprotujejo tudi starši, je opozorila Darja Tadič. To jih močno zadržuje, da bi iskali pomoč, zato nemalokrat pomoč poiščejo šele, ko je že precej pozno. Sicer pa so prvo podporniki in zaupniki mladih v duševnih stiskah najpogosteje družinski člani, je dodala.
Razmeroma majhen del mladih je sicer deležen plačljive psihoterapije, ki je zelo draga. Ugotovili so, da na dostop plačljive psihoterapije pomembno vpliva socialnoekonomski status družine.
To je potrdila Špela Razpotnik, ki se je v raziskavi osredotočila na posebno skupino mladih iz bolj ogroženih in ranljivih družin z več različnimi težavami. "Podpora tem je še posebej zahtevna, velikokrat neusklajena in prešibka, tako da so otroci velikokrat prepuščeni sami sebi," je poudarila. Po njenih besedah šolski svetovalni delavci kot svoji poglavitni omejenosti navajajo preveč administrativno obarvan delokrog in pomanjkanje znanja.
V splošnem pa so raziskovalci opazili premalo razvito podporno mrežo ter izpostavili potrebo po razvijanju socialnih mrež, projektov in dejavnosti, ki bodo mladim omogočali doživljati občutek pripadnosti in sprejetosti. To bi pomenilo protiutež atomizaciji življenja in individualizaciji, ki povzročata duševne stiske in otežujeta tudi iskanje pomoči, so ocenili sogovorniki. Raziskava je namreč pokazala, da je skoraj 40 odstotkov mladih že imelo izkušnjo hospitalizacije, več kot polovica pa izkušnjo psihoterapije.
