"Branje nam omogoča boljše razumevanje sveta in sebe," je za STA poudaril Žnuderl. Knjižnica za marsikoga z okvaro vida po njegovih besedah pomeni edini stik z literaturo nasploh.
Knjižnica je poimenovana po profesorici Minki Skaberne, ki je svoje življenje posvetila skrbi za slepe. Ob jubileju je pri založbi ZRC SAZU izšla monografija o njej, ki so jo predstavili na današnji novinarski konferenci.
Skabernetova je pod okriljem društva Dobrodelnost 1. marca 1918 priredila javno predavanje o potrebi po ustanovitvi slovenskega zavoda za slepe, o skrbi zanje, zlasti pa za invalide, ki so oslepeli v prvi svetovni vojni. Takratne oblasti so zatem dovolile prireditev tečaja za branje in pisanje brajevega točkopisa. Udeleženke tečaja so kasneje prepisovale slovenske knjige v brajev točkopis, s čimer so bili postavljeni temelji slovenski knjižnici za slepe, navajajo v knjižnici slepih in slabovidnih.
Po drugi svetovni vojni so pod njenim vodstvom nastale Centralna knjižnica pri republiškem odboru Zveze slepih Slovenije ter knjižnici v Zavodu za slepo mladino v Ljubljani in v Centru za rehabilitacijo slepih v Stari Loki. Skabernetva je za prepisovanje skrbela do smrti leta 1965.
V povojnem času so se pojavili prvi mehanski brajevi stroji, v 50. letih pa tudi prvi tiskarski brajev stroj, ki ga je Zvezi društev slepih in slabovidnih Slovenije podaril Unicef. Pozneje so knjige prepisovali z električnim brajevim pisalnim strojem. Zvočna knjižnica je bila ustanovljena leta 1958. Leta 1989 so magnetofonske trakove zamenjale kasete, od leta 2006 so na voljo gradiva na zgoščenkah v mp3 obliki, leta 2014 pa so v knjižnici uvedli format zapisa daisy.
V knjižnici slepih in slabovidnih Minke Skaberne je danes 1376 knjižnih del v brajici, na avdiokasete je bilo posnetih 2548 del, v digitalnem zapisu mp3 pa je na voljo 5193 del slovenskih in tujih avtorjev. S širitvijo knjižnice se tudi število prilagojenih del dnevno povečuje. Tako je skupno število enot gradiva že preseglo številko 10.000.
