EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

8.1.2021

dr. Andraž Teršek

Tudi na univerzah je treba resnico odkrivati s srcem

Ne, ne, ne bom pisal o svetu, ki se barbarsko seseda pri dnevni svetlobi in pred našimi očmi, pred televizijskimi kamerami. Ne bom pisal o času totalne odsotnosti mere, popolne odprtosti meje in neizmerljive intenzivnosti pri žaljenju, poniževanju in norčevanju iz ljudi, če si politični funkcionar. Ne bom pisal o ustavnem sodišču, ki ga z uporabo elementarne logike in približno zdrave pameti ni mogoče razumeti.

Ne bom pisal niti o tem, na kaj ali na koga točno je mislila gospa, ki je v svojem pismu uporabila besedno zvezo »mentalna osteoporoza brezvretenčarjev.« Ne bom pisal o sodiščih drugih držav, ki so že zdavnaj razveljavila ali javni oblasti prepovedala tisto, kar v Sloveniji še ni razveljavljeno in javni oblasti še vedno ni prepovedano. Ne bom ponavljal že ponovljenih osebnih in pravnih stališč glede zaprtih vzgojnih, šolskih in izobraževalnih zavodov. Ne bom se ponavljal o pravicah otrok in njihovih staršev. Pravzaprav najraje ne bi napisal nič. Najraje bi molčal. 

Prejel sem pismo. Z ovojnice lahko razberem, da je pismo poslal nekdo, ki je zaposlen na univerzi. Na ovojnici je namreč pečat z imenom ene od univerz. Nisem še odprl pisma. Morda ga ne bom odprl.

Pravna politika glede univerz že vrsto let…, ah, desetletja ponuja stvarno utemeljene razloge za veliko zaskrbljenost. Enako velja za etično samorazumevanje kvalificirane večine učiteljskega kadra na univerzah. Odraža se v pomanjkanju zavesti o pomenu in nujnosti aktivnega državljanstva in kritične drže. Kritično prevpraševalne drže. Zlasti do države. Pa tudi do univerze.

Univerze so se že zdavnaj in tako rekoč v celoti podredile agresivni neoliberalni in neokapitalistični tržni miselnosti, ki vrednost univerzitetnih učiteljev/učiteljic ali raziskovalcev/raziskovalk pretežno ocenjuje s tržno (kar gre razumeti kot »prodajno«) vrednostjo dela. Dela na univerzi in za univerzo kot »produkta.« Znatno manj pa z vsebino, intelektualno funkcijo akademskega dela in srčnostjo. Tudi s pomenom tega dela za družbeni napredek (ne goli razvoj!) in za dejansko, pristno demokratičnost družbe, sicer formalno označene kot »demokratične.«

Univerze imajo z ustavo zagotovljeno avtonomijo in neodvisnost, samostojnost. A univerze ustavno ne le zagotovljene, ampak zapovedane avtonomije sploh ne zahtevajo in se zanjo ne borijo. Hkrati pa se nanjo ne sklicujejo niti tam, kjer bi to lahko storile v obstoječem sistemu pravnih politik glede univerze in njene zakonske ureditve. V pomanjkljivo osredotočenost na vsebino, etiko in srčnost univerze in profesorje silijo kremplji države, ki zlasti na državne univerze gleda kot na svojo last. Opazka o tem, ki jo je kolega dr. Matej Avbelj zapisal v najnovejšem Komentarju Ustave Republike Slovenije je še kako na mestu.

Profesorji/ce in raziskovalci/ke so v kvalificirani večini postali pasivni in apatični podrejenci do skrajnosti, ali celo onkraj skrajnosti zbirokratizirane in tehnokratsko razčlovečene politike države glede univerz, izobraževanja, usposabljanja, vzgoje in šolanja. Dopustili so, da se je država, javna oblast, državna administracija, državna uprava, Gospostvo zarilo v jedro univerze kot javne ustanove, dobrine, vrednote, ki je nastala in obstaja zato, da bi izpolnjevala funkcijo občega dobra in zaščite moralnega sebstva pripadnikov akademije in študentov. Tudi zato univerze znatno premalo skrbijo za vzgojo kritično mislečih državljanov, s pristnim in kakovostnim znanjem opolnomočenih, politično (v pravem pomenu besede) motiviranih osebnosti in civilno pogumnih izobražencev. Ob tem pa univerze in kvalificirana večina njenih predstavnikov pozabljajo na čustva in srčnost, na socialno inteligenco. To je treba spremeniti. 

Ker je tako univerze same znatno premalo skrbijo za vzgojo kritično mislečih državljanov, opolnomočenih s široko razgledanostjo, kakovostnim znanjem in suvereno védnostjo (to dejstvo v svojih knjigah popisujejo mnogi ugledni avtorji, tudi Blais, Gauchet in Ottawi (2011)). Univerze bi morale skrbeti za razvoj samospoštovanja ljudi, ki študirajo na univerzi in ki bi morali pomeniti mislečo in na temelju umnosti delujočo skupnost (Kant (2006) ni bil prvi, ki mu je bilo to jasno že v zibelki, a ker je posebej zveneče ime, ga omenjam). Pomanjkanje te skrbi jemlje vrednost in moč znanju kot vrednoti.

Znanje in izobrazbo razumem kot nekaj, kar je moralno utemeljeno in racionalno prepoznano kot dobro samo po sebi, zatorej kot cilj akademije in izobraževalnega procesa. V tem oziru zato pomeni nasprotje od presoje vrednosti domnevnega ali dejanskega znanja s pretiranim poudarjanjem njegove tržno izmerljive vrednosti (na vsa ta vprašanja pravzaprav odgovori že Galimberti (2009, 2011, 2016, 2019)). S tem se znanje in izobrazba pretirano formalizirata in hkrati dekonceptualizirata. V takšnem okolju ni več prostora za »srčnost« in »čustveno inteligenco,« posledično tudi ne za »socialno inteligenco« (Goleman (2010) to lepo pojasni, še zdaleč ni pa edini)).

Te in takšne odgovornosti univerze ne bodo mogle uresničevati brez pristne in ustavno »zapovedane« avtonomije – brez zavedanja, za kaj pri tem gre, kako pomembno je to in brez odločnega, neomajnega in pogumnega uresničevanja tega, kar določa ustava. Kot je ne bodo mogle uresničevati s profesorji in profesoricami, ki morajo biti hkrati še »projektanti« in pisci člankov, ki so pretežno v funkciji golega »nabiranja točk.« Pričakovanje, da bo ista oseba vse to in da bo vse to opravljala z odliko, ni razumno. Še manj je samoumevno, četudi postaja vse bolj samoumevno (o tem sva nedavno razpravljala s T. Kuzmanićem, razprava pa je kot video zabeležka dostopna na spletišču Youtube, njen del pa objavljen v eni od mojih kolumn). In če nekaj postane povsem nerazumno, tudi ni več dostojno. Postavljam tezo, da se tudi na ta način »krni« osebno dostojanstvo in zaposlitveno varnost univerzitetnega učitelja ali učiteljice, posledično pa samo svobodo in avtonomijo znanstvenega samouresničevanja, delovanja in ustvarjanja.

In obratno, ne zdi se samoumevno in ni razumno pričakovati, da bo odlični raziskovalec hkrati tudi odličen univerzitetni učitelj, ki bo svoje delo opravljal srčno, hkrati pa srčnost prebujal v študentih. Odnos do učnega procesa in do študentov navsezadnje znatno vpliva tudi na oblikovanje »navad« pri študentih (učnih, miselnih, vedenjskih, socialnih itd.), ki jih je zelo težko spremeniti, ko so enkrat izoblikovane (za analizo »navad« - ki se jih domnevno ni mogoče znebiti, jih je pa mogoče nadomestiti z novimi navadami, ki se jih mora človek enostavno naučiti, priučiti in jih ponotranjiti -  je zanimivo delo objavil Duhigg (2015), o analizo »prepričanj«, ki se še trdovratnejša in jih je še težje opustiti, kot navade, pa Gilbert (2013)).

Ne gre le odmahniti z roko in biti ravnodušen niti ob dejstvu, da marsikatera znanstvena revija na račun prisiljujoče nujnosti nabiranja točk z objavami v revijah iz točno določenih baz revij opravlja dobičkonosno poslovno dejavnost. Za moj okus je to etično sporno, če ne celo zavržno početje. Ob tem si bom dovolil še opazko, da je vztrajanje na »citatih« kot enem izmed odločilnih pogojev za izvolitve v najvišje univerzitetno učiteljske nazive najmanj nerazumno; citat je, zlasti na področju družboslovja in humanizma, lahko pokazatelj kakovosti, ne pa nujno. Predvsem pa je citiranost nekaj, kar je v celoti odvisno od volje tistega, ki naj citira in ni neposredno pogojeno s kakovostjo dela tistega, ki mora biti citiran.

K tem vzporednim kritičnim opazkam dodam še misel, da sistem ne deluje optimalno, če je mogoče biti urednik, avtor in najpogostejši citiranec v isti reviji, ali če je objavljanje v tujem jeziku in s tem v tujih revijah kvalificirano pogojeno s finančnimi sredstvi, ki jih ima predstavnik akademije na voljo za ta namen (razlike so enormne, gibljejo se med »veliko« in »nič«). Najmanj neposrečeno pa se mi zdi tudi dejstvo (sicer neformalno, a praksa ga potrjuje), da je vse napisano, kar se objavi v tujini, vredno več od tistega, kar se objavi v domovini; če domovina sama ne spoštuje in ne ceni truda za »prinašanje, prenašanje in delitev« znanja v domovini, to nekaj pove o fenomenu samospoštovanja. Še posebej, če se ta pojav odvija istočasno z glasnim zavzemanjem za »zaščito slovenskega jezika«, tudi »ustvarjanja in ustvarjalcev« na nekih drugih, pretežno komercialnih (poslovnih) področjih družbenega življenja in javnega delovanja.  

 

Univerze morajo postati, kar bi morale biti (razmišljanje na to temo je, le kot primer, na mednarodni konferenci objavil nekdanji predsednik Republike Slovenije prof. dr. D. Türk (2008) in imel je prav)). Predvsem zaradi, ali v funkciji človekovega moralnega sebstva (Bauman (2016) ga sijajno analizira)), ki se jedrno oblikuje, odraža in krepi pri znanstvenem, učiteljskem in umetniškem delu. Tudi zavoljo pravice do znanja in izobraževanja. Kakovost njenega uresničevanja v praksi ter institucionalne in normativne možnosti za optimalno uresničevanje »pravice do znanja« v praksi pogojujejo družbeni napredek. Navsezadnje pa je od pravne politike izobraževanja in etičnega samorazumevanja svoje družbene vloge pri pripadnikih akademije odvisna prihodnost demokracije in obstoj politike (ne dnevne, strankarske post ali antipolitike, ampak POLITIKE). Očitno je, da brez znanja kot koncepta, pravice in vrednote ni mogoče ustvariti »demokratične politične skupnosti.« Te naloge pa ni mogoče niti ustrezno obravnavati, niti dobro opraviti, če se študente obravnava kot telesa, nemara celo kot statistične elemente, pri tem pa se zanemarja srčnost in čustva.

Morda ni treba počakati, da izredno družbeno stanje mine in se razglas epidemije umakne korakom v smeri postopne normalizacije družbenega stanja in življenja, preden bi se tudi sistem vzgoje, šolanja in izobraževanja razbremenil osredotočenosti na ocene in ocenjevanje kot nečesa, kar je prepogosto samo sebi namen. Morda je prav ta čas tudi pravi čas, da se država, ustanove, zavodi in družba znatno bolj osredotočijo na znanje – kot vrednoto. Mislim zelo resno - morda je prav čas do konca izrednega družbenega stanja zelo dobra priložnost za to. Morda je tudi zadnja.

Govorjenje, ne predavanje, v računalniški ekran, nekaj ur, brez neposrednega vidnega in slišnega stika z osebami na drugi strani, brez občutenja njihove energije, osredotočenosti na govorico telesa, obraza in  oči, brez pogovora, pa celo s snemanjem tega početja, ali pa morda s »slajdi« in vnaprej posnetim govorjenjem o tistem, kar je na njih – ne, hvala.

Včeraj me je nekdo vljudno vprašal, če bi šel danes na lahkotni klepet ob sprehodu. Lahkotni klepeti so zame, razen res izjemoma, kot potok brez vode, kot svetloba brez senc, kot glasba brez občutenja, kot srečevanja brez vtisa. Raje ždim v intenzivnem brezdelju, kot pa, da bi kaj počel brez žara in »kar tako.«

dr. Andraž Teršek
andraz.tersek@upr.si

Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

dr. Andraž Teršek
Ustavnik in univerzitetni učitelj na Univerzi na Primorskem
andraz.tersek@upr.si

 

2021
2020
2019
2018
2017
2016
2015
2014
2013