EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

4.1.2021

prof. dr. Marko Pavliha

Kako postati Vlasta

Drage bralke in bralci, ker vas s kolumnami obremenjujem že predolgo časa, se je v božični in silvestrski spokojnosti utrnila odločitev, da se s hvaležnim voščilom in najboljšimi željami poslovim in vam čez mesec ali dva novo knjigo podarim, tokrat Onkraj materialističnega prepričanja: duhovna dramila, ki bo kajpak izšla pri GV Založbi. Zahvaljujem se uredniku Toniju Tovorniku za priložnost, prizanesljivost in pomoč, z dobrohotnim priporočilom, da me zamenja katera od pišočih kolegic, ker nam zelo primanjkuje ženske subtilnosti.

Uh, za nič na svetu ne bi želel biti na tvojem mestu, je rekel začetek filma, ko se je pogovarjal s koncem filma. Ko prideš ti, je že davno vse mimo.

To že, je mirno odvrnil konec filma. Ampak kadar pridem jaz, prav vsi vstanejo.

Sleherni zaključek je pričetek nečesa novega, nam verjetno želi povedati mladinski pisatelj Slavko Pregl s tole “malo skodrano zgodbo,” pri čemer ni treba vstajati, razen če se želite v imenu zdravja pretegniti od pretiranega sedenja. Ali kot je nekoč slikovito odgovoril psiholog dr. Aleksander Zadel, ko ga je udeleženka predavanja vprašala, kako bi ji na najkrajši možni način svetoval, da izboljša svoje monotono in depresivno življenje, bržkone v luči priljubljenih novoletnih zaobljub:

Dvignite rit.

Po knjigi Pritisni na tipko Človek, ki je pred tremi leti izšla pri isti založbi, sem se v sebi zaobljubil, predvsem zaradi dobrohotnega nasveta nekaterih vrlih urednikov, da ne bom več tlačil med platnice že priobčenih esejev, marveč bom napisal celovito interdisciplinarno knjigo, takšno kot se menda spodobi, z uvodom, zaključkom in vmesnimi poglavji, morda z opombami pod črto ali na koncu, niti stvarnega kazala ne bi smelo umanjkati. Ampak očitno se zarečenega kruha največ poje, zategadelj bo kmalu pred vami še ena esejistična zbirka, ki pa je vendarle drugačna, drznim si reči, da je tokrat res Celota.

K takšni potezi me je nagovorilo kar nekaj ljudi, dokončno pa so me prepričali prijatelji pater dr. Karel Gržan, legendarna mojstra besede Tone Partljič in Vinko Möderndorfer ter profesor dr. Livio Jakomin, češ, da bi bilo škoda, če ne bi svojih dokaj nepravniških utrinkov delil s širšim občestvom tudi na klasičen, papirnat način, saj je knjiga bolj priročna kot elektronsko pisanje. Za nameček me je nekega ranega jutra prešinilo, da sem v zadnjih dveh letih pisal po nekakšnem božanskem ali kozmičnem načrtu, ne da bi vedel, da se rojeva zaokrožena knjiga, ki jo je mogoče brati na obroke, esej za esejem, ne nujno po vrstnem redu, ali pa kot celoto, kakor vam bo ljubše. Predrugačil sem zgolj malenkosti in nekaj malega dopisal za vezivo, drugače pa so kolumne ostale v prvotni obliki, pri čemer upam, da izdelek ni le zmes starih pisnih sestavin, marveč je nova spojina z dodano vrednostjo.

Toliko za poslovilni prolog in epilog, zdaj pa k poslednjemu zapisu, ki ga posvečam imenitni kolegici in prijateljici Vlasti Nussdorfer.

Z Vlasto se poznava že dobro poldrugo desetletje. Prvič sva sodelovala pri njenem izjemnem projektu in pretresljivem knjižnem prvencu Naše deklice z vžigalicami (Beli obroč Slovenije, 2005), za katerega sem kot tedanji podpredsednik parlamenta prispeval razmišljanje o Anitini zgodbi. Že v naslovu sem se moral pridušati, da je največje protislovje človeštva njegova nečlovečnost, sklenil pa sem z željo, da bi imela sleherna deklica vžigalice le za prižiganje kresničk na prelepem božičnem drevescu ob domačem ognjišču.

Srčno upam, da je bilo tako med nedavnimi prazničnimi dnevi, večeri in nočmi, čeprav boleče čutim, da je (bila) resničnost drugačna.

Potem sva še večkrat prepletla energije, denimo na prvem posvetu Gibanja svetovni etos Slovenija, ko nas je v novi vlogi varuhinje za človekove pravice nagovorila z naslednjimi tehtnimi vprašanji (M. Pavliha, B. Ošlaj (ur.): Svetovni etos: globalno in lokalno, Partner graf, 2013):

Kje je etika, o kateri so pisali stari filozofi?

Kje so vrednote, po katerih bi tako radi živeli, da bi sploh preživeli?

Jih še kdo pozna? Zakaj jih ne bi obudili v življenje naših otrok, ki si jih zaslužijo, saj svetu neizprosno bije pet pred dvanajsto?

Je torej še kje zdravilo za bolezen sodobnega časa, ki ji pravimo pohlep po slavi, denarju, materialnih dobrinah?

Je, poznamo pot, le nanjo je treba takoj stopiti.

Vsi, ki še zmoremo in iz srca želimo.

Za poštenje k sreči ni prepozno.

Ko sem mnogo let pozneje – dejansko pred nekaj meseci - prebral razveseljivo novico, da je Vlasta spisala novo, enajsto knjigo z naslovom Nekaj vam želim povedati (Beletrina, 2020, 314 strani)me je prešinila asociacija na čudovito poslanico Nekaj ti moram povedat, ki jo je pred petimi leti spesnil Andrej Rozman Roza ob tednu otroka. Na javnih nastopih sem v preteklosti pogosto citiral zadnjo kitico, ki je postala še kako aktualna ravno zaradi epidemične koronske krize:

Pogovarjanje je bližina in toplina,

s pogovarjanjem smo družina in skupina.

S pogovarjanjem se človek s človekom prepleta,

s pogovarjanjem smo mreža tudi zunaj interneta.

In glejte, ob prejemu recenzijskega izvoda me je že pred vstopom v čarobno vsebino razveselila Rozina pesem, ki se tudi avtorice vedno znova dotakne na poseben način. Tovrstna “naključja” sem mi vse pogosteje dogajajo in verjamem, da niso naključna, marveč dogodki “na ključ,” ker jih sinhrono privabim(o) v življenje. Lepo je povedal Albert Einstein, da je naključje eden od načinov, da bog ostane anonimen …

Čeravno kolegice Nussdorfer ne bi bilo treba posebej predstavljati, naj vendarle osvežim kolektivni spomin,  da se je na svoji osupljivi poklicni poti "desetih življenj" predvsem zapisala tožilstvu, v katerem je 35 let delala kot okrožna, višja in vrhovna državna tožilka. To pa še zdaleč ni vse, saj je bila tudi predsednica Društva državnih tožilcev Slovenije, ustanoviteljica Belega obroča Slovenije - društva za pomoč žrtvam kaznivih dejanj in Kluba Janinih Slovenk, ki jima je predsedovala do prevzema položaja varuhinje človekovih pravic leta 2013, ustanovila pa je tudi dva sklada - Plamen dobrote in Hipokrat. Po koncu šestletnega mandata jo je predsednik republike Borut Pahor imenoval za svojo pro bono svetovalko za področja človekovih pravic, humanitarnih dejavnosti in socialne politike. Takisto jo poznamo kot eno najvplivnejših slovenskih pravnic, pisateljico, izjemno govorko in predavateljico, prejemnico številnih nagrad in priznanj, neumorno prostovoljko, humanitarko in borko za pravice ranljivih skupin.

O vsem tem govori knjiga, ki sem jo strnjeno že predstavil v reviji Odvetnik (leto XXII, št. 5(98) - zima 2020, str. 58), na tem mestu pa bi vam želel postreči z malce zajetnejšim prgiščem vtisov in utrinkov. Marsikdo napiše svojo življenjsko zgodbo zaradi nezadovoljene potrebe po pozornosti, promocije, lajšanja vesti, dolgočasja, slave ali kakšnega drugega sebičnega motiva. Vlasta je tudi tokrat drugačna, ker se je za ta pisni korak odločila šele na prigovarjanje Mitje Čandra, direktorja založbe.

Rdeča nit se vije iz klobčiča njenega velikega življenjskega mota, ki ji je vedno prinašal prepotrebni mir:

Če je usojeno, se bo zgodilo.

Če ni, počakaj, prihaja nekaj boljšega.

Vse se namreč zgodi z namenom. 

Kdor pravi, da ne zmore, sam sebi postavlja omejitve, zato naj pomisli na čmrlja, čigar površina kril znaša 0,7 kvadratnega centimetra pri teži 1,2 grama. Pri doslej znanih zakonih aerodinamike je nemogoče, da bi letel pri takem razmerju teže in površine kril, vendar čokati sorodnik čebel tega ne ve in kar simpatično leti, pogumno in veselo ...

Knjigo tvorijo predgovor, enajst poglavij, epilog, zahvala in črno bele fotografije. Na otroštvo ima Vlasta lepe spomine, čeprav je prvih enajst let večinoma preživela pri stricu (okrožnemu gospodarskemu sodniku) in teti v Kopru in je "na neki način dobila dvojne starše," predvsem mamo, ki jo je rodila, in mamo, ki jo je vzgojila. V tistih letih, ki so za posameznika najpomembnejša, je prejela vse, kar otrok nujno potrebuje za zdrav razvoj:

ljubezen, stabilnost, vzor pravih avtoritet, odgovornost, samospoštovanje, delavnost, točnost, iznajdljivost, vztrajnost, dober vpogled v različne svetove in občutek za sočloveka. 

Ko se je morala zopet preseliti k biološkim staršem v vas Bate blizu Nove Gorice, je bilo tam za razliko od koprskega doma vse mnogo bolj sproščeno, zato je slehernemu obisku pri teti in stricu sledila nekakšna osama.

"Upam si trditi", šegavo zapiše Vlasta Nussdorfer, "da toliko karanten niso imeli niti astronavti."

Knjiga nam večkrat orosi oči, ponekod zaradi humornih anekdot, drugič zaradi hudih preizkušenj, od moževe bolezni, zaradi katere se je moral mnogo prezgodaj upokojiti, do mobinga v službi in političnih manipulacij. Nekoč si je izprosila pri stricu, da jo vzame na sodišče, kar ji je naposled ustregel pod strogim pogojem, da med obravnavo povsem mirno in tiho sedi v prvi vrsti. V dvorani so bili še strojepiska, porotnika in odvetnika, ki sta bila po njeni iskreno otroški oceni preglasna. Ker je imela občutek, da jima stric ni kos, je pozabila na dano obljubo in skočila s klopi, vpijoč:

Tišina v dvorani! Ubogajte strica, ker je sodnik!

Zavladala je smrtna tišina, potem je sledil huronski smeh, kasneje pa še dokaj pričakovana stričeva neizprosna prepoved nadaljnjega obiskovanja sodišča.

Pred operacijo mandljev je bila deležna splošne anestezije in prijazni zdravnik ji je naročil, naj šteje, kar je počela počasi in le do številke dvajset, nato je utihnila.

"Mala je zaspala", je dejal kirurg, Vlasta pa se je brž oglasila:

Nisem, le šteti ne znam naprej.

Potolažil jo je, da lahko zopet šteje od začetka, ona pa je že tedaj spoznala, kako zelo bi ji lahko škodilo neznanje. 

Drugo polovico osemletke je dokončala v Solkanu, gimnazijo v Novi Gorici. Ob vpisu na študij je kolebala med pravom in novinarstvom, ker je upanje na medicino opustila zaradi odpora do krvi, s katero se je pozneje prepogosto srečevala kot dežurna tožilka na ogledih krajev ubojev, umorov in prometnih nesreč s smrtnim izidom. Naposled je dozorela "prava odločitev za pravo", ki ga je na ljubljanski pravni fakulteti dokončala v rekordnem času - zgolj treh letih in enajstih mesecih, brez absolventskega staža in ne da bi enkrat samkrat padla na kakšnem izpitu. Študij je zaključila mesec dni pred rojstvom hčerke, kmalu sta z možem dobila še sina, zdaj pa imata že vnukinji in vnuka.

Kot pravi, ji je v življenju uspelo narediti mnogo reči “zaradi dobre organiziranosti, natančnega načrta, hitrega odločanja, delavnosti in obvezne točnosti”. Nikoli ne zamuja in ne razume tistih, ki to stalno počno (tudi jaz ne), ker je točnost izraz spoštovanja drugega. Ima celo “napako”, da pride prezgodaj (kar se tudi meni pogosto dogaja), zato je čakanje še bolj mučno.

Še marsikaj zanimivega izvemo o Vlasti, recimo, da ni klasična babica, nove aparate kar vklopi, ne da bi prej prebrala navodila, da je po duši in srcu Primorka, rožnato prisega na hortenzije in sončnice, je ljubiteljica živali, še posebej psičke Maltežanke, obožuje domačo juho z zdrobovimi cmoki, ni navdušena športnica, zlasti ne igra golfa in ne smuča, ne mara razkošnih plesov, niti potovanj v tujino, rada nastopa, nima stilistke in si sama vnaprej pripravlja (impozantna) oblačila in nakit, običajno kar v nedeljo za ves naslednji teden, darila s priloženim listkom z imenom zavija na zalogo, pri čemer se lahko zgodi, da kakšen odpade in komu celo kaj napačnega podari, ne vmešava se v vzgojo vnukov, je (bila) kraljica kreditov in je vselej velika optimistka.

O intimnem vprašanju vere oziroma religije zapiše takole:

Lahko si ateist, a srčen in pošten, lahko pa se plaziš okoli oltarjev, a si pokvarjen in nevreden boga, v katerega hinavsko verjameš. Spoved te ne bi smela odrešiti grehov, ki jih zavestno ponavljaš.

Tudi z naslednjo kleno oceno naše civilizacije se v celoti strinjam:

Najhujša grožnja človečnosti je nebrzdani pohlep, ki se napaja v lakomnosti, brezčutnosti in otopelosti.

V knjigi prepoznamo številne javne osebe iz vseh treh vej oblasti, pa tudi manj znane učitelje, profesorje, sorodnike in prijatelje, ki bi bili ob kakšnem ponatisu nemara lahko zbrani v imenskem kazalu. Vlasta Nussdorfer je iskrena v dobrem in slabem, je kritična in hkrati prizanesljiva tudi do tistih, ki so ji prizadele mnogo gorja:

Vendar lahko zaključim, da sem, kljub mnogim slabim izkušnjam, srečna, da sem izbrala tožilski poklic in zadovoljna z vsem, kar mi je prinesel. Grenki dogodki so me zgolj utrdili, njihovim povzročiteljem želim sporočiti: Vaš trud  je bil zaman. Niste me zlomili(e). Zato sem z velikim veseljem delila nasvete mladim, ki so me spraševali, kako uspeti v življenju. Dobila sem veliko pisem, predvsem študentk prava, ki so me spraševale kako postati Vlasta. Vse, kar sem doživela in preživela, se je izplačalo in nisem klonila.

Kako torej postati Vlasta?

Težko oziroma nemogoče, lahko pa jo vztrajno, srčno in človekoljubno posnemamo na lasten originalni način, pri čemer nam znatno pomaga njena avtobiografija z nekaterimi najpomembnejšimi življenjskimi spoznanji:

Za bližnje, družino in otroke, če jih imate, naj vam nikoli ne bo škoda časa. To je največja naložba življenja. Lahko vlagate v sklade, zlato, banke in še kam, vendar se vloženo ne bo nikjer tako usodno poznalo kot v odnosih. So vez, ki nas krepi.

Glede kariere: zanjo se lahko odločite tako po zaključku šolanja ali pa si prej ustvarite družino in ko vas ta ne potrebuje več v takšni meri, je spet čas za službene podvige. Oboje skupaj je skoraj nemogoče, vsaj ne brez prask, ki so veliko večje pri ženskah kot pri moških.

Porazdelite bremena s partnerjem, če ga imate. Izkoriščanje razkraja še tako dobre odnose. Pravičnost naj bo prežeta z ljubeznijo in spoštovanjem. Na to ne pozabimo, ko nam nekaj ne uspe, ampak sprejmimo, kajti prihaja boljša priložnost. Res pa je, da bi moja knjiga lahko nosila tudi naslov: Živeti brez botrov, Sodobna pepelka ali Moja resnica, a o slednji je pisal že dr. Drnovšek.

*

Spoštovane kolegice in kolegi, za zaključek bi vam želel le še od srca voščiti zdravo, umirjeno, svobodno, ljubezni polno, sočutno, ustvarjalno in vsestransko srečno novo leto. In ko boste spomladi ugledali prvega brenčečega čmrlja, dokončno ponotranjite prepričanje, da lahko tudi sami dosežete vse, kar se navidezno zdi nemogoče.

prof. dr. Marko Pavliha
marko.pavliha@fpp.uni-lj.si

Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

prof. dr. Marko Pavliha
Redni profesor na Fakulteti za pomorstvo in promet Univerze v Ljubljani in gostujoči profesor na Inštitutu za mednarodno pomorsko pravo na Malti
marko.pavliha@fpp.uni-lj.si

 

2021
2020
2019
2018
2017
2016