EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

23.10.2020

dr. Jernej Letnar Černič

Uresničevanje človekovih pravic v času epidemije

Epidemija neposredno posega v uresničevanje človekovega dostojanstva v slovenski družbi. Nekateri posamezniki zaradi posledic virusa umirajo, drugi so dolgo časa v bolniškem staležu, tretji več mesecev trpijo za posledicami okužbe, četrti trepetajo za svojo delovna mesta oziroma jih izgubljajo. Evropske države za varstvo pravice do življenja in zdravja sprejemajo ukrepe, s katerimi na podlagi ustavno dopustnih omejitev posegajo v številne relativne človekove pravice in temeljne svoboščine. Kdo vse je zavezan varovati človekove pravice in temeljne svoboščine v času epidemije? Kakšna je pravna narava teh obveznosti?

Država tradicionalno nosi obveznost varovanja človekovih pravic v času epidemije. Ima pozitivne obveznosti, da pravočasno sprejema ustrezne ukrepe za varovanje in uresničevanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Svoje obveznosti mora izvrševati skrbno, natančno in hitro. A države niso edine nosilke obveznosti do spoštovanja človekovih pravic. Tudi posamezniki oziroma zasebniki nosimo obveznosti, da spoštujemo človekove pravice in temeljne svoboščine. Teorija že več kot dve desetletji sprejema doktrino, da človekove pravice ne veljajo le v navpičnem razmerju med posamezniki in državo, temveč podobno tudi na vzporedni ravni med zasebniki. Posamezniki smo torej zavezani spoštovanju človekovih pravic v razmerju do ostalih posameznikov.

Država v času epidemije nosi negativne in pozitivne obveznosti, da varuje človekove pravice. Po drugi strani ima zasebni sektor od posameznikov do gospodarskih družb vsaj negativne obveznosti, da ne posega v človekove pravice ostalih, in delno celo pozitivne obveznosti, da si prizadevajo, da tudi drugi zasebniki ne kršijo človekovih pravic. Obveznosti posameznikov do spoštovanja človekovih pravic so tudi del obče kulture in medsebojnega spoštovanja človekovega dostojanstva. Slovenska država se je, podobno kot večina evropskih držav, že v prvem valu odločila, da se bo za zajezitev in omejitev epidemije bojevala na podlagi izjem, ki so določene v omejitvah relativnih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Svoboščine tako v slovenski Ustavi kot v Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic državam dopuščajo, da vanje (začasno) posegajo, če so podani stvarno upravičeni razlogi na podlagi uporabe testa sorazmernosti. Države so se tako izognile uporabi najbolj skrajnega posega v vladavino pravo in varstva človekovih pravic, to je razglasitve izrednega stanja. Le tri države članice Evropske unije pa so v času prvega vala epidemije obvestile Evropsko sodišče za človekove pravice o začasnem odstopu od Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic, vendar nobena (še) v drugem valu epidemije.

Države sicer nosijo pozitivne obveznosti do varstva pravice do življenja. V eni izmed prejšnjih kolumn sem pojasnil, da državne pozitivne obveznosti vsebujejo tako vsebinske obveznosti, ki so regulativne in operativne narave, kot tudi postopkovne obveznosti, da izvedejo učinkovite, nepristranske in skrbne preiskave v domnevnih kršitvah pravice do življenja. Iz prakse Evropskega sodišča za človekove pravice izhaja, da imajo države široko polje proste presoje pri izvrševanju svojih pozitivnih obveznosti glede pravice do življenja. Evropske države se v času epidemije na podlagi mnenj zdravniške stroke poslužujejo dokaj podobnih ukrepov za omejitev in zajezitev epidemije. Večina izmed njih je posegala v relativne človekove pravice, kot sta svoboda gibanja in zbiranja z uveljavitvijo omejitev gibanja na kraj, poštno številko, občino in regijo bivanja. Nekatere države kot sta Italija in Španija so v prvem valu, z nekaj izjemami, popolnoma omejili gibanje. Najvišja domača sodišča morajo pri presojanju dopustnosti presojati njihovo primernost, sorazmernost in še posebej, ali so bili ukrepi nujni v demokratični družbi za zavarovanje javnega zdravja ter drugih človekovih pravic. Iz njihove prakse izhaja, da sodišča kažejo zadržanost pri presojanju državnih ukrepov za varovanje pravice do življenja in javnega zdravja.

Državne pozitivne obveznosti se razlikujejo v obsegu za katero skupino gre. Iz sodne prakse izhaja, da je država bolj odgovorna za varstvo pravice do življenja v razmerju do oseb, ki so pod njenim nadzorom (denimo v ustanovah za izvrševanje kazenskih sankcij) ali v njeni skrbi (denimo v bolnišnicah, domovih za starejše in socialno varstvenih zavodih). V razmerjih do teh oseb je njeno polje proste presoje zelo ozko. Država kot primarna nosilka obveznosti za uresničevanje pravice do življenja si mora tudi prizadevati za njeno skrbno uresničevanje v zasebnem sektorju. Vse kršitve pravice do življenja in ostalih človekovih pravic v zasebnih razmerjih se uveljavljajo preko državnega aparata, še posebej pred sodišči. V tej luči država ne nosi obveznosti kot rezultat, temveč kot obveznost prizadevanja, ki se meri s pomočjo testa skrbnosti, in sicer ali je država dovolj skrbno preprečevala kršenje pravice do življenja.

Epidemija je demokratične in pravne države postavila na preizkus. Kako zavarovati absolutne človekove pravice, kot je pravica do življenja, s čim manjšimi posegi v relativne človekove pravice in temeljne svoboščine. V času epidemije se mora varstvo človekovih pravic presojati tako iz državnega kot tudi nedržavnega vidika. Država ima primarne obveznosti za spoštovanje in uresničevanje človekovih pravic, a komplementarno obveznost do varstva človekovih pravic imamo tudi vsi posamezniki. Če so državne obveznosti do spoštovanja človekovih pravic v času epidemije primarno pozitivne, so obveznosti zasebnikov primarno negativne. Nespoštovanje ukrepov za varstvo pravice do življenja vodi v omejevanje gibanja med regijami in državami ter zapiranje pomembnih gospodarskih panog, kar posledično povzroča kršitev ekonomskih in socialnih pravic. Epidemija zato ne postavlja na preizkus le institucije slovenske države, temveč tudi vrednoto človekovega dostojanstva, ki ni le individualne dimenzije, temveč tudi kolektivne. Vsi prebivalci evropskih držav smo zato zavezani, da medsebojno varujemo in uresničujemo človekovo dostojanstvo.

dr. Jernej Letnar Černič
jernej.letnar@googlemail.com

Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

dr. Jernej Letnar Černič
izr. prof. za pravo človekovih pravic,
Fakulteta za državne in evropske študije
jernej.letnar@googlemail.com

 

2020
2019
2018
2017
2016
2015
2014
2013
2012