EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

29.7.2020

Vlasta Nussdorfer

Do kdaj še ...

Zagotovo v zadnjem mesecu niste spregledali vsaj enega prispevka o rubežu treh otrok. Prepričana sem, da ste jih videli oziroma prebrali celo več. Spominjam se amaterskih posnetkov, na katerih se je slišalo otroško vpitje, pa člankov o poteku izvršbe, ki so vsebovali zapise celotne zgodbe, zlasti prošnje sodnega izvršitelja sodnici naj se rubež preneha in njenega vztrajanja, da se mora nadaljevati, pa kritičnih prispevkov materine odvetnice na račun sodišča in ostalih vpletenih, pisem družinskih prijateljev, številnih odzivov ogorčene javnosti, novinarske konference predstavnikov sodišča, ki so pojasnili, da napak v sodnem postopku ni bilo in pisma g. Krivica, ki je poleg ogorčenja, minuli teden javno pozval tožilstvo k ukrepanju. Nisem se sicer nameravala oglasiti, a ker je ravno prilika, naj povem še svoje skromno mnenje. Zagotovo eno v nizu mnogih.


Kako malo imamo domišljije za bolečine,

ki jih povzročamo drugim.

(Friedrich Nietzsche)  

Problematika mučnih razvez oziroma razhodov staršev, ki se nikakor, celo s pomočjo vseh pristojnih, ne uspejo dogovoriti o zaupanju otrok v vzgojo, varstvo in oskrbo ter stikov z njimi, ima dolgo, kar predolgo brado. In ta celo ne neha rasti.
 
S pravico do že "zgodovinskega" spomina, bi vam lahko postregla s številnimi pretresljivimi zadevami minulih več kot treh desetletij. A, dovolj jih bo že nekaj, seveda povsem brez prepoznavnosti. Zgolj v spomin in opomin.

Kot tožilka na oddelku za mladoletniško, družinsko in spolno kriminaliteto sem jih srečala precej, nisem se jim mogla izogniti niti v okviru Belega obroča Slovenije, doletele pa so me tudi kot aktualno varuhinjo. Še več, tudi predsednik republike, kjer sem sedaj svetovalka, dobiva mnoga pisma z bolečimi zgodbami. Ne le staršev, celo babic in dedkov, ki ne morejo ali smejo videti svojih vnukov. Žalostno, da bolj ne more biti. Vsaka se nas zelo dotakne. Pa tudi uči, kako ne bi smelo biti, če nam je za otroke res mar in če Konvencija o otrokovih pravicah ni zgolj papir.
 
A, roko na srce; za njihov tak ali drugačen razplet sta običajno kriva starša ali vsaj eden izmed njiju. Vzroki so seveda različni. A začne se pri njiju. Sledijo boji vseh vrst in delo, včasih zelo počasno, številnih institucij. Vse to lahko zato traja leta in leta.

Zato je vprašanje v uvodu: do kdaj še ..., več kot aktualno, celo nujno. Zlasti, če želimo prihraniti trpljenje in večne posledice nič krivim otrokom.

Spominjam se silnih pritiskov enega izmed očetov, bolje rečeno, kar njegovega očeta, torej dekličinega dedka, za stike med očetom in hčerko. Ta je namreč druženja močno odklanjala. Vsaj tako je vedno poročala njena mama. Da bi se prepričala, da je temu res tako in ne gre za grdo manipulacijo matere, na kar so vsi namigovali, pravzaprav celo trdili, sem se odločila za neke vrste "zagovorništvo otroku", ki ga takrat, tako kot odloženi pregon, sicer uradno še nismo imeli in odšla z njima na poseben "stik" v slaščičarno. Splačalo se je, kajti deklica je pred tem povedala prav vse, na srečanju pa sem podrobnosti zgolj preverila. Imela je povsem prav. In tudi oče se je kmalu povsem umiril ter sprejel resnico. Ovadbe zoper mamo sem seveda zavrgla, čez mnoga leta pa spet srečala dekle. Odraslo in uspešno. Zaupala mi je, da je bila po našem dogodku zelo srečna, precej časa namreč stikov ni bilo, kot študentki pa ji je oče celo pomagal. Zbližala sta se in tudi po njegovi zaslugi je uspela, bolj kot bi najbrž sicer. Objela me je in dejala: hvala vam, res ste čudežno svetovali in s tem vsem trem pomagali. Snidenje je bilo zelo iskreno in čustveno. Rekla sem si: no, pa se je splačalo narediti nekaj več ... Bili so namreč celo taki, ki so tedaj menili, da presegam pooblastila. Ko bi jih na tak način vsaj še kdo!! Cilj je bil tako svetal: srečen otrok. In postal je prav to.

Za take zadeve je namreč treba imeti pogum in si vzeti veliko, res veliko časa. Nič ne gre v normo, nihče te za to ne pohvali, prej obratno. A, spisi niso zgolj papir, gore papirja, v njih so povsem živi ljudje. Lahko jim uničiš življenje, morda pa jih rešiš. In ko gre za otroke, bi morali vsi, prav vsi, delati hitro, torej brez nepotrebnega odlašanja in visoko strokovno. Tako, da nikoli ne bi imeli kančka slabe vesti. Prostora za popravne izpite tu ni. So namreč predragi.

Spomini segajo tudi v čas, ko je oče odpeljal otroka daleč stran in za dolgo. Boleča zgodba je intenzivno polnila prav vse medije ..., niti malo ni bilo lahko odločati, kdo in kako močno je kriv ter kaj narediti z njim. Ko se je oče s sinom vrnil in končal v priporu, je namreč iz postopka izšel zgolj s pogojno obsodbo, ki sem jo predlagala kar sama. Presenečenje za vse. Sprva sem celo menila, da bi morala biti kazen povsem enaka odvzemu, ki je bil dolg, zelo dolg. Vsaj dve leti. A, vse zgodbe imajo najmanj dve plati in potrebno je poznati tudi  podrobnosti. Javnost te pravice pač nima. Resnično nima. Žal pa sodi po principu, kot bi imela vse podatke na dlani. Srčno upam, da se je življenje otroku, zdaj že "več" kot mladeniču, umirilo. Čez leta sem srečala mamo in mi je to na nek način potrdila. Imena ne smemo nikoli več izpostaviti. Nikoli več. Edino to je pošteno in pravično. K sreči je bil otrok tedaj majhen, ja, zelo majhen.
 
Podobnih "nesreč" je bilo še nekaj. Celo z žalostnimi babicami in dedki, ki po razhodih staršev, vnukov sploh niso več videli ali zelo, zelo redko. Mnogi niso želeli ali zmogli na sodno pot. Le tako bi jih namreč lahko dobili. Če ...

Prav tu pa se zaplete in zapleta. Če izvemo za boleč zaključek neke družinske tragedije, sodimo kot bi vedeli prav vse. Ustvarimo si mnenje in hitimo kritizirati. Zdaj ene, nato druge, odvisno kdo je aktivnejši v prepričevanju, kaj kdo pove in kako, nekaterim pa celo ne verjamemo. Ker imamo pač slabo mnenje, najpogosteje prav o institucijah. Kdaj sicer povsem upravičeno. Tu moram zapisati, da me nikakor ne prepričajo napovedani obiski socialnih delavk in delavcev na domovih mamic in očetov. To ni prava realnost, o kateri bi morali poročati. Kdo ne bi pospravil stanovanja, lepo oblekel otrok in napolnil hladilnika, če ve, da prihaja socialna? Ga poznate, ki bi želel, da vidijo dom, ki je povsem neprimeren za otroke? Jaz ne. Objektivno bi lahko poročali le, če bi prišli povsem nenapovedano. Takrat bi bila marsikje slika povsem drugačna. In priti bi morali večkrat, a kaj ko jim nekateri ne bi niti odprli vrat. Vedo zakaj. In tudi o tem bi morali poročati.
 
Vrnimo se k javnosti, ki vedno sodi zgolj po predstavi, ki ji je ponujena.

Pa je njihova razsoja pravilna? Če bi lahko sodili običajni ljudje, bi jih kar prek družbenih omrežij vprašali, kdo ima prav ... in dobili večernega zmagovalca. Je to lahko resničnostni šov?
 
Vedno sem imela težave z zaupnostjo podatkov, s smernicami za poročanje medijev o otrocih, celo s kaznivim dejanjem kršitve tajnosti postopka, ki kar ne pride do veljave. Zato sem si seveda želela, da najbolj mučne zadeve, ki se tičejo konkretnih otrok, sploh ne bi prišle v javnost. Ne, ker bi jih rada prikrila, pač pa, ker si nisem želela, da bi kdo s prstom kazal na nedolžne otroke. Ker so nenadoma postali "koroška deklica ali koroški dečki". Naj zaživijo svoje sanje, seveda potem, ko jim jih omogočimo. To je resno delo pristojnih institucij.
 
O pozitivnih in lepih zgodbah itak nihče ne poroča ali zelo redko. Pa obstajajo, tudi po razhodih. Morale bi biti vzor.
 
Negativne, tragične in razburljive pa so pravi magnet za bralce. Požirajo jih in komentirajo. Mediji ne bi smeli poročati o nobeni, če ta ni uravnotežena, torej predstavljena z obeh vpletenih strani. Pa še to dosledno brez prepoznavnosti, ki škodi otrokom.

Seveda pa je bilo tudi meni kdaj izredno hudo molčati. Naravnost težko. Prav vsi so govorili, pisali, me celo ustavljali na cesti in zastavljali grozeča vprašanja. Popolni tujci, pa tudi bližnji. Celo javno in kdaj v parlamentu. Kako sploh povedati, da ti bodo resnično verjeli in hkrati ne boš prav nikogar, res nikogar prizadel? Zaupnost je nekaj zelo težkega. Izredno težkega.
 
Ti moraš namreč molčati, nekateri pa si privoščijo vse in še več. In prav oni pritegnejo pozornost. Če obmolkneš ali sploh ne spregovoriš, pa čeprav imaš vso pravico, bo zagotovo javnost menila, da nekaj prikrivaš, nekoga ščitiš in napadi ter namigovanja bodo vse hujši. Tako je bilo nekajkrat prav v času varuhinje človekovih pravic. Hudo. Težko si je to celo predstavljati.

In vendar poskušam razumeti tudi prizadete, pa javnost in medije. Morda bi se kdaj brez njih izteklo celo povsem drugače, zlasti počasneje kot sicer. Igrajo veliko vlogo. Pomembno je, da predstavijo problem, ki se nakazuje, težave, ki ob njem nastajajo in vizijo rešitev. Razsojo pa pustijo pristojnim. Ki si morajo seveda popolno zaupanje celo pridobiti. Prav to pa je najtežje.

Zadnja zgodba se nas je zagotovo dotaknila. Kako se nas ne bi? Trije majhni otroci in izvršba. Zakaj tako hud poseg, kaj vse je bilo pred tem, kakšna sta starša, kaj v resnici doživljajo otroci, kaj dela sodišče, kje so izvedenci, zakaj traja tako dolgo ... in še in še je vprašanj. Odgovori so zagotovo v sodnem spisu ... A kaj ko do njega ne moremo in seveda ne smemo. In tako je povsem prav.

Spominjam se še nekaj preteklih, k sreči zelo redkih rubežev otrok. Tudi v šolah in vrtcih, od koder so tisti, ki so imeli sodno odločitev, s pravo asistenco pristojnih služb, odpeljali otroke. Kdaj celo v tujino. Trdili so, da se drugače ni dalo, ker je vse odpovedalo. Vsule so se kritike, saj otroci niso televizije in omare, pa da so to gledali drugi otroci, da so odšli brez plišastih igrač, slovesa in celo oblačil ... ter še marsičesa. A kaj narediti, če prav vse, res vse  odpove?

Res je, izvršbe otrok, pri čemer že beseda neznansko boli, morajo biti ultima ratio, torej res poslednja možnost. Pa so lahko v korist otrok? Kaj o tem pravijo izvedenci? So pretehtane prav vse možnosti in posledice? Bo imel drugi starš po izvršbi še možnost videvati otroke? Pod nadzorom? Bodo ti razumeli, da je bilo prav to zanje najbolje? Se je kdo z njimi sploh pogovoril? Kaj si ob tem mislijo? In kako bodo živeli tam, kamor so jih odpeljali? Jih bo kdo kontroliral? Tudi to bi bilo nujno.

Vsi postopki v zvezi z otroki morajo biti hitri. To je sicer veliko lažje reči in zahtevati kot pristojnim izpeljati. A, nezaslišano je, če med eno in drugo obravnavo pretečejo meseci ... Poznamo namreč mnoge, celo odvetniške trike, saj dosledno sledijo željam in zahtevam tistega, ki ga zastopajo, kako zadeve podaljševati, saj prav čas vsaj nekomu koristi. Gre za izločanja sodnikov, izvedencev, ki jih je že tako malo, pa nove in nove izvedence, opravičevanja na naroke in obravnave, stalna vlaganja pravnih sredstev zoper prav vsak "pildek", ki se nahaja v sodem spisu, pošiljanja spisov sem in tja, gor in dol ... in še in še inovativnih praks, celo tistih, ki trdijo, da gre vse prepočasi in bodo šli do Evropskega sodišča za človekove pravice. Kdaj tam celo uspejo prav zaradi sojenja prek razumnega roka. Morda so celo krivi za leta pravdanja ..., morda. Sumili so, da se jim sojenje ne bo končalo v prid in so prav zato silno zavlačevali. Takih primerov ni malo. Odločitev, kakršnakoli že, enemu od vpletenih namreč ni po godu, sicer ne bi bil v pravdi za otroke. Sodniki bi morali take primere razpisovati ves čas, da se zavlačevanje ne bi splačalo. Niti slučajno.

Kljub zmagi, seveda ta pripada le enemu, pa je za otroka ali otroke po letih bojev, pogosto prepozno. Če bi se torej starši odločali v njihovo korist, teh postopkov sploh ne bi smelo biti. Če pa že, naj spoštujejo odločitve sodišč in tudi drugemu staršu dopustijo stike z otrokom, ki ni zgolj njihova last, predvsem pa naj zagovornik otrok, ki ima svoje mesto v okviru Varuha človekovih pravic, sliši "glas otroka", ki lahko pove tudi to, česar starši, vsaj en, ne bi rad slišal. Seveda ne sme iti za že zmanipuliranega otroka, ki ne predstavlja svojega, pač pa že mnenje in želje enega starša. Poudarek je prav na enem.
 
Roko na srce; sodnik bo moral pogledati tudi širše, saj imajo lahko odraščajoči otroci izkrivljene poglede o tem, kaj je njihova največja korist. Ta zagotovo ni v brezdelju, izogibanju šolskim obveznostim, podkupovanju, zahtevi po izpolnitvi vseh želja. Sodišče mora zato prepoznati, kaj je za otroka res dobro in kaj ne, izvedenci pa predstaviti realno in ne morda popačeno sliko staršev. Zato rabijo veliko pogovorov in tudi poznavanje ozadja ..., hitra mnenja so lahko površna. Ni jim pa seveda lahko. Sploh ne. Nekateri starši imajo morda celo motnje osebnosti in še marsikaj, kar je precej težko ugotoviti. A, prav to je nujno. Navzven so lahko povsem v redu ... in kot take jih laiki tudi vidijo. Realnost pa je povsem drugačna. Tista, ki je marsikdaj in marsikomu hudo prikrita.

Zagotovo je lažje pisati in modrovati, rekli bi celo "biti pameten", kot pa soditi in razsoditi. In vendar so prav sodniki, poklicani za to. Naj dobro opravijo svoje delo. Ne dobro, kar odlično.
 
Take zgodbe pa se ne odvijajo zgolj pri nas. Poznam tudi nekaj tujih. V boju za zmago sta starša porabila na deset tisoče dolarjev, otrok pa je v mukah rasel in rasel. Ko bi lahko vsaj sedaj spregovoril in povedal, kako se je počutil! Zakrito, brez prepoznavnosti, a v poduk mnogim.
 
In ko bi o teh bojih spregovorili mnogi sedaj že odrasli z uničenim otroštvom! To bi bila odlična anonimna zgodba za medije ali kar knjigo. Strogo anonimna, a resnična. Morda pa bi si nekateri celo želeli stopiti iz kroga neprepoznavnosti ... Morda.
 
Razmišljajte vsi ..., nekateri kar vsak dan. 

Kajti naši otroci si to zaslužijo. Brez vsakega dvoma. Da ne bodo trpeli novi in novi, mi pa bomo vse to le gledali in o tem poslušali. Iz dneva v dan. 
 
Do kdaj še? Do kdaj?
Vlasta Nussdorfer
vlasta.nussdorfer@gmail.com

Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

Vlasta Nussdorfer
Svetovalka predsednika republike in nekdanja varuhinja človekovih pravic
vlasta.nussdorfer@gmail.com

 

2020
2019
2018
2017
2016
2015
2014
2013
2012