EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

3.12.2018

prof. dr. Marko Pavliha

O paralelnem razmišljanju in širši zavesti

Kaj porečete na heretično trditev, da je tradicionalno mišljenje zahodne družbe napačno po krivdi grške druščine ali celo bande treh, the Greek Gang of Three? Ali zahodnjaško umovanje res odpoveduje, ker ni bilo narejeno za spoprijemanje s spremembami, intelektualci pa so se zaradi malikovanja Sokrata, Platona in Aristotela samozadovoljno potešili s pomanjkljivim miselnim sistemom? Kako vam je všeč opazka, da je bil Platon “pravi fašist”, ker je utemeljil fašistično mišljenje s togimi pravili, neizprosnimi sodbami, kategorijami, vključevanjem in izključevanjem, navzlic temu domnevnemu terorju pa tudi z visoko stopnjo pravičnosti?

Če sem vas uspel sprovocirati ali celo razjeziti (tako kot je sprva pisatelj mene, čeravno sem njegov fan), priporočam, da do konca preberete tale esej in predvsem knjigo Edwarda de Bona z naslovom Paralelno razmišljanje: od sokratskega do debonovskega razmišljanja (Mladinska knjiga, Zbirka Esenca, 2018), ki jo je sijajno prevedla Polona Mertelj, strokovno pregledala mag. Nastja Mulej, uredil Mitja Pucer, s pomenljivimi simpatičnimi fotografijami in karikaturami pingvinov pa jo je opremila Suzana Duhovnik. Delo je v originalu izšlo leta 1994 pri založbi Penguin Random House (Parallel Thinking), a je še vedno in vse bolj aktualno. Kot nota bene vam na srce polagam piščev uvodni nasvet, naj knjigo preštudiramo odprtega duha, brez nerganja in dlakocepstva, kajti če jo boste “zaradi izobrazbe in okoliščin brali odklonilno in poskušali na vsakem koraku braniti tradicionalno razmišljanje, potem boste samo zapravljali čas.”

O znamenitem mislecu sem pred nekaj leti že poročal v kolumni o pozitivni (r)evoluciji mišljenja, zdaj pa si zasluži podrobnejšo predstavitev. Edward Charles Francis Publius de Bono, ki se najraje predstavi kot “razmišljevalec”,  se je rodil 19. maja 1933 na Malti. Med drugo svetovno vojno vojno je obiskoval kolidž St. Edward’s in potem malteško univerzo. Diplomiral je na medicinski fakulteti in sprva delal kot kardiolog, nato pa je šolanje nadaljeval v Oxfordu, kjer si je prislužil častno diplomo iz psihologije in fiziologije ter pozneje še doktorat iz medicine. Ima tudi doktorat Univerze v Cambridgeu, kjer je nekaj časa služboval, tako kot na univerzah v Oxfordu, Londonu in na Harvardu. Po njem so planet DE73 preimenovali v EdeBono, nominiran je bil za Nobelovo nagrado za ekonomijo in bojda tudi za mir ter je eden od ambasadorjev ustvarjalnosti in inovativnosti Evropske unije. Pravi, da še sam ne ve natančno, koliko častnih doktoratov ima, kar je tipična izjava v njegovem slogu, zato ni priljubljen v akademskih krogih, kjer mu zamerijo tudi to, da vedno citira le sam sebe.

De Bono je vodilna svetovna avtoriteta na področju kreativnega mišljenja in neposrednega poučevanja razmišljanja kot spretnosti. Napisal je več kot šestdeset knjig, morda okoli osemdeset, ni točnega podatka, ki so prevedene v najmanj štirideset jezikov, v katerih pojasnjuje svoje metode, s pomočjo katerih uporabljamo možgane na drugačen način kot so nas naučili v klasičnih šolah. Izmislil si je izraz “lateralno mišljenje” (Lateral Thinking) kot nasprotje linerane logike (gre za način razmišljanja, ki išče rešitve neukrotljivih problemov z neortodoksnimi metodami, ki bi jih z logiko običajno prezrli), izdelal je kognitivni program za poučevanje razmišljanja CoRT, še posebej pa je popularno njegovo mišljenjsko orodje “šestih klobukov” (Six Thinking Hats), ki jo uporabljajo vplivne korporacije, javna uprava, šolstvo in celo sodstvo. Gostuje domala po celem svetu, osemkrat pa je obiskal tudi Slovenijo po zaslugi Nastje Mulej, magistrice komunikologije, ekonomistke in sociologinje, ki je edina slovenska trenerka de Bonovih metod razmišljanja z ustrezno licenco. Prevedla in s spremno besedo obogatila je številne njegove knjige, prav tako pa je delala za mnoga podjetja in vzgojno-izobraževalne ustanove, predavala na številnih domačih in tujih strokovnih in znanstvenih konferencah ter na tisoče ljudi navdušila za ustvarjalno razmišljanje. Ker sem imel tudi sam priložnost pred nekaj leti v Kopru osebno spoznati de Bona, lahko kljub medijskemu rumenilu o njegovi samovšečnosti, sovražnosti do žensk in ekscentričnosti, navdušeno pritrdim Nastji, da je name prav tako napravil nepozaben vtis kot pronicljiv, prijeten, zabaven, ekstravaganten, igriv in karizmatični človek.

Poglavitna teza de Bonove knjige o paralelnem mišljenju je, da zahodno mišljenje ni več ustrezno, ker ni kos reševanju novodobnih problemov. Za miselni tradicionalizem, ki se bolj posveča bistrosti kot modrosti, so recimo značilne sokratska metoda z navideznimi vprašanji, v katerih je skrita trditev, iskanje in odkrivanje, tiranija sodb (da/ne, pravilno/napačno, drži/ne drži), logika skale (je), okviri presoje, opredelitve z ostro začrtanimi robovi, definicije, predali, kategorije in posploševanja, dvojnost, nasprotja, podatki, kritika zaradi odstranitve slabega, nasprotne trditve, izpodbijanje, gotovost, razčlembe, informacije, odkrivanje in zunanji svet.

Za razliko od ustaljenega prevladujočega mišljenja v paralelnem razmišljanju ni “intelektualnega rasizma,” ker ga odlikuje toleranca do drugačnih stališč, snovanje, ustvarjanje, raziskovanje, nizanje možnosti brez presojanja, logika vode (lahko bi), mehki robovi, prekrivanja, zaznamki, spektri, preseganje dualizma s sprejemanjem obeh plati zaradi poti naprej, sodelovalno razmišljanje, zamisli, koncepti, oblikovanje “čudovitih stvari” in notranji svet. Logični binarni način mišljenja z indukcijo in dedukcijo, ki je značilen za ekskluzivno tradicionalno mišljenje, lahko oplemenitimo z  inkluzivnim razmišljanjem, ki poleg ene ali druge variante omogoča še tretjo, četrto in tako naprej do neštete. V tej višji mišljenjski dimenziji je tudi jezikovna svoboda večja oziroma bi morala biti neomejena, kajti često  nas prav strogo začrtane meje slovnice in pravopisa ovirajo pri izumljanju novosti. Zategadelj de Bono slovi po izmišljenih besedah, kraticah in jezikovnih orodjih, na primer lateralno razmišljanje, EBNE (Excellent But Not Enough), PO (Provokativna Operacija), UVD (Upoštevaj Vse Dejavnike), PPP (Prve Pomembne Prioritete), NCD (Nameni, Cilji, Dosežki), P&N (Posledice in Nadaljevanje), AMI (Alternative, Možnosti in Izbire) in SDL (Stališča Drugih Ljudi).

Lahko bi rekli, da tradicionalno pametovanje temelji na dualizmu, zato razdvaja namesto paralelno in lateralno spaja. Ob tem ne morem zamolčati ene od svojih redkih kritičnih pripomb glede knjige, da avtor, vsaj po mojem okusu, močno pretirava s psovanjem Platona, rekoč, da je bil zaradi svojih rigoroznih načel fašist, čeravno to žaljivko omili s pripisom, da bi ga lahko imenovali tudi centralist, totalitarist, avtoritarec ali utopist, nenazadnje je bil “vendar tudi poštenjak z dobrimi nameni, ki ni hotel vpliva zase, zato ne bi smel tako grdo govoriti o njem.” Za nikogar se ne spodobi, še najmanj za učenjaka svetovnega formata, da v zvezi s slavnim antičnim filozofom denimo zgolj v tretjem poglavju na pičlih treh straneh kar dvanajstkrat uporabi besedo fašizem in njene pridevniške izpeljanke, najverjetneje zaradi provokacije, pozornosti in narcizma. Fašizem je eden od tistih okrvavljenih izrazov, ki bi moral zaradi pietete do umorjenih in trpečih, tragične zgodovine in sedanjega svarila za prihodnost pomeniti vedno le eno, tako kot je na primer določeno v Slovarju slovenskega knjižnega jezika: fašizem je diktatura finančne oligarhije med obema vojnama, zlasti v Italiji in Nemčiji. Tudi iz holokavsta, turškega “velikega obleganja” in nacističnega bombardiranja Malte se ne gre norčevati, ne glede na morebitne plemenite namere.

Kot pravi mag. Mulej, je metoda paralelnega razmišljanja konstruktivna alternativa prepirom in dokazovanju lastnega prav, ker nas uči gojiti ideje v “botaničnem vrtu misli,” ustvarjati in domiselno razmišljati. Ko sami, v dvoje ali v skupini razmišljamo o problemu, ko želimo nekaj izboljšati, je bolje, da naše razmišljanje ločimo, usmerimo in šele na koncu spet sestavimo. Na ta način iz ljudi izvabimo najboljše, pri razmišljanju pa prihranimo čas in posledično tudi denar. Včasih situacija predstavlja težavo, ker nanjo gledamo iz določenega zornega kota, toda ko zamenjamo "optiko", spremenimo svoje delovanje in zagonetka se lahko razblini.

Ljudje pogosto zamenjujejo inteligentnost za veščino razmišljanja. De Bono pojasni, da je inteligentnost potencial, s katerim uporabljamo možgane, razmišljanje pa je operacijska veščina, s katero izkoriščamo ta potencial. Avtomobil je potencial, vendar je od naše vozniške veščine odvisno, ali ga bomo varno premikali; spretni vozniki dobro vozijo tudi slabe avtomobile, slabi vozniki pa tudi najboljših ne. 

Pravniki smo pogosto na bridkem de Bonovem tnalu kot primerki okorelega razmišljanja, pri čemer si to bržkone zaslužijo togi “paragrafniki”, nikakor pa ne z glavo in srcem razmišljujoči “pravoslovci,” kot jih (nas?) posrečeno imenuje kolega profesor dr. Andraž Teršek. Sokratovo metodo izpraševanja in sugeriranja odgovorov, ki naj bi bila nevarna, ker omogoča prevaro in zlorabo, menda odvetniki uporabljajo na sodiščih vsak dan; sodni postopki v številnih državah temeljijo na sistemu nasprotovanj; v politiki naj bi prevladovali pravniki, ker s(m)o usposobljeni zgolj za izpodbijanje, antagonistično utemeljevanje in dokazovanje sinteze kot kompromisa med tezo in antitezo; v politiki in pravu ena stran poskuša drugo pripeljati do točke protislovja, kar naj bi jo prepričalo v zmoto in poraz (ampak če je politika res umetnost možnega, je potemtakem kvečjemu izvrsten poligon za paralelno mišljenje …); prvotni namen izobraževanja naj bi bil v usposabljanje pravnikov, pisarjev in nekaterih drugih izbrancev za “poznavanje“ stvari; pravniki nismo sposobni “snovanja”, množica pravnikov “vodi v zdraharsko družbo” itd. Hkrati vendarle priznava, da morajo biti tudi sodniki ustvarjalni, ko podajajo določeno tolmačenje, da je pameten in ustvarjalen odvetnik zmožen poroti vcepiti zadosten dvom, da ne more presoditi onkraj razumnega dvoma in da se lateralno in paralelno mišljenje uveljavlja tudi v porotnem sistemu nekaterih ameriških držav.

Na tem mestu nimam(o) ne časa ne prostora, da bi argumentirano kljuboval(i) de Bonu in branil(i) naš ceh (kaj pa je recimo mediacija drugega kot sijajen primer miselne in obče človeške kreativnosti?), zato si bom(o) pomagal(i) s humorjem, ki se simbiotično poraja iz lateralnega mišljenja. O pravniški iznajdljivosti in snovanju možnosti ne glede na pretežno slabšalni ton pričajo številne šale, denimo tista, ko kandidat pravnik na intervjuju za prestižno mednarodno službo predsedniku izbirne komisije na vprašanje, koliko je dva krat dva, s katerim naj bi izmerili njegovo čustveno inteligenco, odgovori z nasprotnim vprašanjem, “koliko bi pa vi hoteli, da znaša zmnožek?” Znan je tudi vic o angleškem vladarju, ki je na vsak način hotel zaposliti pravnika, ki bi imel le eno roko. Dvorjani so ga na vse kriplje in pretege iskali po deželi in naokoli po planetu in končno odkrili jurista, ki sicer ni bil invalid, oziroma, da se izrazim(o) politično korektno, oseba s posebnimi potrebami, a si je zaradi prestižne funkcije kar sam amputiral levo zgornjo okončino. Dobil je službo in desetletja vdano služil kralju, ko pa je ta ostarel, zbolel in se pripravljal k večnemu počitku, ga je na smrtni postelji kot najtesnejši zaupni sodelavec, prijatelj in član družine opogumljeno vprašal, zakaj je vztrajal pri enorokem pravniku, istočasno pa mu je tudi priznal, kaj si je bil storil, da se je smel udinjati visočanstvu. Njegovo veličanstvo mu je odgovorilo s skoraj neslišnim, hripajočim glasom:

Na mojem dvoru so se pred tvojim hvalevrednim prihodom udinjali premnogi jezični dohtarji, ki so študirali na najboljših univerzah in se ponašali z zavidljivimi dolgoletnimi izkušnjami. Ampak kadarkoli sem kogarkoli povprašal za mnenje, mi je slehernik sicer odvrnil, da je rešitev preprosta, nato pa sem moral poslušati neskončno dolga, suhoparna in nerazumljiva tolmačenja moje lastne zapisane postave, da o parlamentarnih zmazkih, ki sem jih bil blagoslovil, niti ne govorim. Ko se je vendarle vsaj kdo približal razumljivi razlagi in sem že pomislil, da se mi je posvetilo, je po kratkem predahu izrekel tisti usodni stavek, ki ga še dandanes sovražim do obisti:

“On the other hand …”

Žal slovenski prevod nima takšnega lateralnega efekta, ki je značilen zlasti za angleški črni humor.

Po de Bonu poteka paralelno razmišljanje tako, da zamisli postavimo drugo ob drugo, vzporedno, brez prekrivanja, nasprotovanj in uvodnih presoj o njihovi resničnosti ali zmotnosti. Namesto tega se temeljito posvetimo preučevanju tematike in s procesom snovanja iz njega izluščimo sklepe in odločitve. Pri tem si lahko v skupini vsakdo nadene namišljeni klobuk določene barve (bele, rdeče, črne, rumene, zelene in modre), s pomočjo katerega razmišlja v okviru tistega, kar mu to “pokrivalo” dopušča. Meni je sicer ljubša besedica “naočniki”, ker ne čislam ne kap ne klobukov, za nameček pa me naočniki nostalgično spominjajo na priljubljeno otroško nadaljevanko Naočnik in Očalnik iz začetka sedemdesetih let prejšnjega stoletja s sijajnim Rifletom v glavni vlogi, ki so jo posneli po domišljijski zgodbi Leopolda Suhodolčana. Skratka, sleherni član tima motri problem pod specifičnim klobukom ali skozi očala, potem pa se vsa opažanja, pomisleki in ideje združijo v holistično celoto. Postopek lahko izvede tudi vsakdo sam, če je zmožen takšne samodiscipline in domišljije.

Pod belim klobukom, ki z barvo simbolizira bel, nepopisan in nevtralen papir, nizamo, primerjamo in hladnokrvno tehtamo podatke, informacije, dejstva in številke, ki jih imamo na voljo, objektivno ocenjujemo njihovo zanesljivost, ugotavljamo, katere še potrebujemo in podobno, morebitna protislovja pa v tej fazi oziroma pod tem pokrivalom (ali skozi bele naočnike) ne presojamo.

Rdeči klobuk z ognjeno in vročo pojavnostjo nakazuje občutke, čustva, intuicijo in slutnje. Ko ga nosimo na glavi, si dajmo duška, bodimo veseli, žalostni, jezni, razkačeni, razposajeni, vznemirjeni, vzburjeni in tako naprej, torej vse to, česar si običajno pri delu ne smemo dovoliti, kakopak v mejah legalnega, dostojanstvenega in obče etičnega.

Črni klobuk služi previdnosti, kritiki in skepsi, za ugotavljanje tveganj, da črnogledo preverimo, ali se nekaj vklaplja v naše podatke, izkušnje, cilje, vrednote, politiko itd.

Rumeni klobuk je kot sonce, optimistično in “logično pozitivno,” pod njim vzporedno iščemo prednosti in koristi.

Zeleni klobuk je namenjen rasti, kreativnemu oziroma lateralnemu mišljenju, spekulaciji, novostim, svežim idejam, neslutenim možnostim, alternativam, razmišljanju onkraj naših “miselnih škatel” (out of the box) in našemu mentalnemu in duhovnemu zelenilu.

Naposled imamo še modri klobuk, ki nas kot širno nebo povezuje s celoto, pomeni modro razmišljanje in upravljanje ter nadzor samega miselnega procesa, ki poteka pod drugimi klobuki.

Poskusite sami, če se vam ljubi. Zamislite si konkreten ali abstrakten problem, potem pa si v mislih menjajte klobuke ali naočnike in pod vsako barvo tuhtajte v začrtani smeri. Rezultati so z nekoliko vadbe osupljivi, še posebej če gre za skupinsko delo, če pa boste to počeli sami, vam lahko služi tudi kot kontemplacija, vizualizacija, koncentracija ali celo kot meditacija. De Bono se celo sam čudi, kako presenetljivo pogosto v praksi strukturirano paralelno mišljenje metode šestih klobukov neposredno pripelje do odločitve ali izida, brez zavestnega snovalskega napora.

Miselni preboj lahko pomenijo že različne definicije problema, na primer iz prvotne ugotovitve, da na našem parkirišču pred stanovanjskim blokom ni prostora, razgrnemo še druge, ki vsaka lahko porodi kakšno zamisel, denimo ni dovolj mest za parkiranje, preveč voznikov hoče parkirati prav na tem parkirišču, vozniki se pripeljejo tudi od drugod, avtomobili so preveliki in jih je preveč, premalo uporabljamo javni prevoz in podobno. Spominjam se odličnega primera lateralnega mišljenja v (po)zavarovalništvu pri upravljanju z riziki (risk management), ko ne zadošča, da strokovnjak na podlagi aktuarskih metod (klasičnega mišljenja) izračuna zgolj verjetnosti posameznih nevarnosti, ki ogrožajo zavarovalni objekt ali subjekt, torej kateri so verjetni riziki (probable risks), marveč mora že na samem začetku identificirati vse možne rizike (possible risks), da lahko vseobsežno oceni njihovo vrednost in izbere ustrezen nadzor nad njimi ter način financiranja.

De Bonove metode razmišljanja bi nemara lahko primerjali s homeopatijo, ki v ozaveščenih družbah, med katere Slovenija na žalost še ne spada, vse bolj s holističnim obravnavanjem človekovega telesa in duha dopolnjuje zahodno, alopatsko medicino, ki temelji na pohlepni farmakologiji. Vse več je znanstvenikov, združenih v Galilejevi komisiji pod okriljem Znanstvenega in zdravniškega omrežja, ki segajo še globlje in višje pri raziskovanju človekove in širše zavesti, pri čemer pogumno zapuščajo horizonte Newtonovega determinističnega mišljenja in klešejo novo paradigmo, ki bi jo lahko ponazorili z naslednjo formulo o vpetosti posameznikove zavesti v kolektivno in univerzalno, kozmično zavest:  

conscientia (zavest) =  scientia  (znanost) + sapientia  universalis (univerzalna modrost) 

Tudi to tematiko sem v nekaj potezah že skiciral  v kolumni o pravniku kot duhovnem bitju, v upanju, da se bo tudi pri nas še kdo na neoznanstven način lotil te problematike.

Toda vse to ne pomeni, da je treba zavreči tradicionalno miselnost, temveč jo je treba nadgraditi s komplementarnim lateralnim in paralelnim razmišljanjem in tako ustvariti podporo celostni zavesti, s katero se bomo hitreje in učinkoviteje odzivali na eksponentno naraščajočo umetno inteligenco, na izzive človekovega zdravja in staranja, podnebnih sprememb, usihajoče narave, migracij, okorelosti nacionalnih in večdržavnih tvorb, raziskovanja vesolja in na vse preostale tegobe, pogubne pasti in obetavne priložnosti.

Zato ni nobene potrebe, da omalovažujemo grško tričlansko “bando”, ki je znatno prispevala k civilizaciji in humanizmu. Raje jo metaforično zaščitimo z verbalno znamko SPA (Sokrat, Platon in Aristotel) kot dobesedni wellness, dobro počutje in človečanske filozofske toplice z večnim zdravilnim učinkom, ki bo lahko še neizmerno večji zaradi naprednejšega razmišljanja, umetne inteligence in širše zavesti.

prof. dr. Marko Pavliha
marko.pavliha@fpp.uni-lj.si

Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

prof. dr. Marko Pavliha
redni profesor, prodekan in predstojnik pravne katedre na Fakulteti za pomorstvo in promet Univerze v Ljubljani
marko.pavliha@fpp.uni-lj.si

 

2018
2017
2016