Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo razsodilo, da v celoti obstoji obveznost tožene stranke za škodo, ki jo je utrpela tožeča stranka v škodnem dogodku dne 18. 1. 2006.
Tožena stranka se je zoper vmesno sodbo pravočasno pritožila zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni, tako da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje in odločanje. Ostale relevantne pritožbene navedbe so povzete v nadaljevanju te obrazložitve.
Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Meni, da je pritožba neutemeljena in zato predlaga, da se zavrne in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.
Pritožba ni utemeljena.
Nesporno je, da je do škodnega dogodka 18. 1. 2006 prišlo na hodniku III. Osnovne šole v Celju med rekreativnim odmorom, ko je eden izmed učencev porinil tožničinega brata, tako da se je ta zadel v tožnico, zaradi česar je slednja padla in si pri tem poškodovala zobovje. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je do škodnega dogodka prišlo v 3. nadstropju hodnika (oz. če je prvo nadstropje šteti kot pritličje, v drugem nadstropju), in sicer na desnem kraku hodnika, oblikovanega v obliki črke „U“, gledano v smeri stopnic navzgor.
Tožena stranka sodišču očita, da je nepravilno presodilo mikrolokacijo škodnega dogodka. Navaja, da je sodišče pri presoji izvedenih dokazov glede kraja, mikrolokacije škodnega dogodka, v celoti sledilo izpovedbi tožnice in njenega brata in se z verodostojnostjo izpovedb prič, kot to navaja sodišče, ni ukvarjalo, pa bi se po mnenju tožene stranke moralo, saj prav izpovedbe B. D. in M. S. vzbujajo resen dvom v resničnost in verodostojnost izpovedb tožnice, kakor tudi njenega brata, ki je tako kot tožnica nedvomno zainteresiran za ugoden izid tega pravdnega postopka. Toženka nadalje navaja, da se sodišče ni opredelilo do odstopanj med izpovedbama tožnice in njenega brata o njunem položaju v času razgovora, kar je pripisalo časovnemu odmiku in njuni mladosti, enakega in objektivnega kriterija pa ni imelo tudi pri oceni izpovedb prič tožene stranke, saj pri ocenjevanju njihovih izpovedb dejstva časovnega odmika ni niti omenilo niti upoštevalo.
Pritožbeno sodišče gornjih očitkov ne sprejema. Sodišče je mikrolokacijo škodnega dogodka pravilno ugotovilo na podlagi izpovedbe tožnice, da se je škodni dogodek zgodil na desni strani blizu ženskega stranišča, kar je potrdil tožničin brat z izpovedbo, da je bila pred škodnim dogodkom tožnica na ženskem stranišču in da sta se s sestro pogovarjala pred učilnicami biologije in učilnicami tretjih razredov. Kot je označila priča B., pa je učilnica biologije na desni strani hodnika, gledano v smeri stopnic navzgor, kar torej prav tako potrjuje tožničino izpovedbo. Prav tako jo potrjuje tudi izpovedba tožničine takratne razredničarke (S. M.), da je tožnica zapustila razred le, ko je šla na stranišče, ki je na desni strani hodnika. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje, ob dejstvu, da nastanek škodnega dogodka ni bil sporen, upravičeno ocenilo, da gre določena odstopanja tudi v zvezi s točnim položajem tožnice in njenega brata v času njunega razgovora pripisati časovnemu odmiku in njuni mladosti, pri izpovedbi obeh toženkinih prič pa je sodišče upoštevalo kot razlog odstopanja njuno izpoved, da dogodka nista videli. Zato ne drži očitek, da se sodišče ni opredelilo do odstopanj v izpovedbi tožnice in njenega brata, prav tako pa ne očitek, da izpovedbe obeh zaslišanih prič B. D. in M. S. vzbujajo resen dvom o resničnosti in verodostojnosti izpovedb tožnice in njenega brata.
Kot povzema pritožnica, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sama oblika hodnika v 3. nadstropju (oblika črke „U“), ki dežurnemu učitelju onemogoča hkraten pregled nad celotnim hodnikom, vsekakor zahteva skrbnejše nadzorstvo v času odmorov, kar je zavarovanka tožene stranke kršila s tem, da v času škodnega dogodka na hodniku v 3. nadstropju nista bila prisotna dva dežurna učenca, kot so to predvidevali in določali interni akti zavarovanke tožene stranke, oziroma je štelo, da tožena stranka njune prisotnosti ni uspela dokazati. Sodišče je namreč ugotovilo, da je imela Osnovna šola C. opravo dežuranja in nadzora na hodnikih urejeno v Dogovoru o šolskem redu za delavce (v nadaljevanju: Dogovor) in Pravilniku o dežuranju učencev in učiteljev (v nadaljevanju: Pravilnik) in da iz obeh aktov izhaja, da sta oziroma morata biti v času rekreativnega odmora poleg učiteljev dežurna na vsakem hodniku tudi dva učenca. Sistem dežuranja z dežurnimi učenci je, kot je izpovedala D. B., dežurna učiteljica v času škodnega dogodka, potekal tako, da so tudi dežurni učenci mirili součence, vsak dežurni učitelj pa je pokrival eno nadstropje. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedbe tožnice, tožničinega brata, D. B. in T. G. ugotovilo, da toženi stranki ni uspelo dokazati, da sta bila v času škodnega dogodka v tretjem nadstropju zaradi vzdrževanja reda prisotna dežurna učenca, in na podlagi te ugotovitve zaključilo, da je bilo kršeno določilo o skrbni opravi nadzorstva, ki ga je zavarovanka tožene stranke (šola kot oseba z izkušnjami glede vzgoje in nadzora mladoletnih otrok v času šole) sama predpisala. Zaključilo je, da glede na dejstvo, da je bilo po izpovedbah prič v času škodnega dogodka dogajanje na hodnikih živahnejše (otroci so se tudi lovili, hodnik je bil precej poln) ter upoštevaje, da je naloga nadzornega učitelja v zagotavljanju čim boljšega nadzora, ki ga doseže z gibanjem od enega k drugemu kraku hodnika, pri čemer pa še vedno nima pregleda nad dogajanjem na celotnem hodniku, pri čemer je šola za zagotovitev ustreznega nadzora tudi predvidela po dva učenca na vsakem hodniku, ki pa ju ob škodnem dogodku ni bilo na njunih mestih, tožena stranka pri zagotavljanju nadzora nad učenci v času škodnega dogodka ni ravnala dovolj skrbno. Pritožbeno sodišče se ne strinja s toženo stranko, da sodišče ni pojasnilo, v čem bi izkazana prisotnost dežurnih učencev spremenila sam potek dogodka, in z njenim mnenjem, da tudi če bi učenca na hodniku bila, še vedno ne bi mogla preprečiti trenutnega ravnanja učenca, ki naj bi se zaletel v tožničinega brata. Sodišče prve stopnje je namreč pojasnilo, da dežurna učenca skrbita za red in disciplino z opozorili in pomirjanjem, zato bi njuna prisotnost in njuno ustrezno dolžno ravnanje po oceni pritožbenega sodišča lahko preprečilo neustrezno početje učenca, ki je porinil tožničinega brata.
Neutemeljen je očitek pritožnice, da sodišče v obrazložitvi svoje odločitve prihaja samo sebi v nasprotje, ko najprej trdi, da je podana odgovornost zavarovanca tožene stranke, ker je bilo kršeno določilo o skrbni opravi nadzorstva, ker tožena stranka ni uspela dokazati, da sta bila v času škodnega dogodka na vsakem hodniku poleg učitelja tudi dva učenca, nato pa svojo odločitev temelji na trditvi, da je tožeči stranki nastala škoda, ker je nadzorstvo opravljal samo en učitelj, kar pa po mnenju sodišča ni predstavljalo dolžnega nadzorstva, saj dežurni učitelj ni imel pregleda nad celotnim dogajanjem na sodišču. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo in obrazložilo obe kršitvi in s tem ni prišlo samo s seboj v nasprotje.
Sodišče prve stopnje je utemeljeno verjelo tožnici, da v času škodnega dogodka dežurnih učencev ni videla in njenemu bratu, ki je izpovedal, da je dežurstvo izvajal samo dežurni učitelj. Njuno izpovedbo je potrdila sama dežurna učiteljica z izpovedbo, da po škodnem dogodku do nje ni pristopil noben dežurni učenec, kar bi se sigurno zgodilo, če bi bil takrat dežurni kakšen učenec, saj dežurni učenci vse povejo. Ker tudi druga priča, T. G., s svojo izpovedbo ni izpodbila izpovedb tožnice in njenega brata in nenazadnje nadzorne učiteljice, je sodišče utemeljeno zaključilo, da toženi stranki ni uspelo dokazati, da sta bila v času škodnega dogodka v tretjem nadstropju zaradi vzdrževanja reda prisotna dežurna učenca. Glede na to, da se je dežurna učiteljica spomnila, da do nje po dogodku ni pristopil noben dežurni učenec, in izpovedala, da se na dan škodnega dogodka na hodniku ni dogajalo nič neobičajnega, še zlasti pa da ni bilo neobičajnega lovljenja ali obnašanja, saj bi si takšno situacijo, ki bi odstopala od običajnega dogajanja, zanesljivo zapomnila, so neutemeljene pritožbene navedbe. da je neživljenjsko in nerealno pričakovati, se bo dežurni učitelj po tolikšnem poteku časa natančno spomnil, ali in kje naj bi se dežurna učenca nahajala. Neutemeljen je tudi očitek, da je neživljenjsko in nerealno pričakovati, da bo zavarovanka tožene stranke imela shranjene sezname učencev, razporejenih na dežurstva, s katerimi bi tožena stranka izkazovala, da sta dežurna učenca bila določena in prisotna, saj bi glede na nastanek škodnega dogodka lahko predvidela, da bo glede na določila Pravilnika in Dogovora in zakonske določbe tak seznam potrebovala v zvezi z morebitnim odškodninskim zahtevkom, in poskrbela, da se zavaruje. Tožničin brat je bil v postopku zaslišan kot priča, zato je neutemeljena navedba v pritožbi, da on ni ponudil nobenih dokazov za trditev, da dežurna učenca nista bila prisotna, saj kot priča ni dolžen ponujati dokazov za svojo izpovedbo (in ne trditev, kot zmotno meni pritožba). Kot priča je torej potrdil tožničino trditev. Zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni uspela dokazati, da naj bi bila v času škodnega dogodka na spornem hodniku prisotna tudi dva dežurna učenca, se tako ne izkaže kot zmoten in kot tak, ki nima opore v izvedenih dokazih, kot očita pritožba.
Pritožba nadalje navaja, da ne gre prezreti, da sta priči D. B. in S. M. skladno in prepričljivo izpovedali, da so se ob škodnem dogodku širile govorice, da naj bi tožnico porinil prav njen brat, ki je po izpovedbi priče M. do tožnice kazal, kot da bi mu bilo nerodno, da je ona njegova sestra in jo je zaradi tega bolj potiskal stran, kar je ta priča tudi sama opazila. Pritožbena navedba je nerelevantna, ker gre za izpovedbi prič o dejstvu, ki ga nobena pravdna stranka ni zatrjevala.
Tudi očitek, da sodišče ni pojasnilo direktne vzročne zveze med zatrjevanimi opustitvami zavarovanke tožene stranke in škodnim dogodkom, ni utemeljen. Tožena stranka meni, da je napačno materialnopravno izhodišče sodišča, da zaradi prisotnosti le enega učitelja, ki ni imel pregleda nad dogajanjem na celotnem hodniku, le ta ni mogel opozoriti učenca naj ne teče, zaradi česar naj bi obstajala vzročna zveza med ravnanjem zavarovanca tožene stranke in tožničino poškodbo.
Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje na podlagi skrbne dokazne ocene izvedenih dokazov zaključilo, da je do trčenja učenca šole v tožničinega brata prišlo zaradi opustitve dolžnega nadzorstva, ki ga je morala izvajati zavarovanka tožene stranke. Samo en dežurni učitelj na hodniku v obliki črke “U“, četudi se je gibal po celotni dolžini hodnika, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni mogel oziroma ni imel pregleda nad celotnim hodnikom oziroma dogajanjem na njem. Zato tudi ni mogel, kot je pravilno zaključilo prvostopenjsko sodišče, oceniti situacije v desnem kraku hodnika, kjer sta stala tožnica in njen brat, in ni mogel opozoriti učenca, naj ne teče, zaradi česar gre trčenje učenca v tožničinega brata, ki je zaradi tega nato bil porinjen v tožnico oziroma padel nanjo, slednja pa je posledično padla ter si poškodovala dva zoba, vzročno povezati s protipravnim ravnanjem – opustitvijo zavarovanke tožene stranke. Zahtevani skrbnosti dobrega strokovnjaka, kar zavarovanka tožene stranke nedvomno je, bi bilo po določbi 6. člena OZ zadoščeno, če bi bila na hodniku poleg nadzornega učitelja prisotna še dva dežurna učenca, kot bi morala biti glede na Dogovor in Pravilnik, ki ga je sprejela sama zavarovanka tožene stranke. Dežurna učenca bi namreč z opozorili in pomirjanjem skrbela vsak na svoji polovici hodnika za red in disciplino, kot je v internih aktih predvidela zavarovanka tožene stranke. Pritožbeno sodišče meni, da je bilo tako nadzorstvo dežurnih učencev nedvomno predvideno kot pomoč nadzornemu učitelju za pregled nad dogajanjem nad celotnim hodnikom, zato je tudi odsotnost dežurnih učencev vplivala na to, da je izostalo opozorilo učencu šole, ki se je zaletel v tožničinega brata. Prisotnost še dveh dežurnih učencev na hodniku je bila torej predpisana ravno zaradi tega, da bi se zmanjšala možnost nastanka škode. Tako pa nadzorna učiteljica, kot je pravilno ugotovilo sodišče, nekontroliranega gibanja učenca, ki se je zaletel v tožničinega brata, izza vogala, ki ni pregleden, sploh ni zaznala. Pritožbeno sodišče glede na takšno ugotovitev, ki temelji na izpovedbi nadzorne učiteljice o mestu, kjer je stala v času škodnega dogodka, ne more pritrditi pritožbi, da je stališče sodišča, da ni pomembno, kje, na katerem delu hodnika, naj bi prišlo do škodnega dogodka, napačno in pravno zmotno, saj iz njenega stojišča ni bil viden noben stranski krak hodnika. Sicer pa tudi ne drži, da je sodišče prve stopnje menilo, da ni pomembno, na katerem delu hodnika naj bi prišlo do škodnega dogodka, saj je (pravilno) ugotovilo, da je do škodnega dogodka prišlo na desnem kraku hodnika, gledano v smeri stopnic navzgor.
Tožena stranka nazadnje navaja, da ni bilo dokazano zatrjevano nekontrolirano divjanje in lovljenje na hodniku, in da je dežurna učiteljica B. D. navedla, da v času škodnega dogodka na hodniku ni bilo niti neobičajnega lovljenja ali obnašanja, kar je potrdila tudi priča M. S., ki je izpovedala, da ko se je napotila po hodniku je bilo na njem nekaj otrok, ni pa bilo direndaja. Tudi te navedbe v pritožbi niso utemeljene. Tožeča stranka je v tožbi zatrjevala, da so se učenci igrali in nenadzorovano lovili in ne tudi divjali, kot trdi tožena stranka. Na tako tožbeno trditev tožena stranka ni odgovorila z zanikanjem tega konkretnega zatrjevanega dejstva, pač pa je odgovorila, da je to sporno, ker je imela njena zavarovanka v času odmora organizirano ustrezno dežurstvo. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotavljalo okoliščine nastanka škodnega dogodka glede na trditve obeh pravdnih strank in ugotovilo, da je en učenec porinil brata tožnice tako močno, da je bil le-ta porinjen v tožnico, slednja pa je padla na tla in se telesno poškodovala, in da dežurstvo ni bilo ustrezno organizirano. Te ugotovitve pa ne potrjujejo gornje trditve tožene stranke o nedokazani trditvi tožeče stranke. Prav tako že nastanek škodnega dogodka na ugotovljen način zanika trditev tožene stranke v pritožbi, sloneče na izpovedbah prič G. T., B. D. in M. S., da je zgolj en dežurni učitelj lahko ustrezno izvajal nadzor nad učenci. Dejstvo, da pred škodnim dogodkom nikoli ni prišlo do tega, da dežurni učitelj ne bi mogel sam rešiti nastale situacije, in da tudi ob neposredni prisotnosti učitelja lahko pride do nezgod in poškodb, na pravilnost odločitve ne vpliva.
Iz obrazložitve sodbe ne izhaja zahteva, da bi morali učitelji preprečevati že samo gibanje otrok, zato ni utemeljena pritožbena navedba, da je taka zahteva neživljenjska in v nasprotju s samo funkcijo šol.
Protipravno ravnanje ni nujno protipredpisno. Protipravno je načeloma vsako ravnanje, ki drugemu povzroča škodo (10. člen OZ), razen če so podane okoliščine, ki protipravnost izključujejo. Zato ni na mestu očitek pritožnice, da sodišče ni navedlo nobenega predpisa, ki naj bi ga kršila zavarovanka toženke. Sodišče prve stopnje je ugotovilo opustitve dolžnega ravnanja zavarovanke tožene stranke, in sicer ravnanja, ki ga je sama predpisala zaradi tega, da ne bi prišlo do škode, ki so imele za posledico povzročitev škode. Razlogi sodišča o tem so prepričljivi. Pritožbeno sodišče se tudi strinja s sodiščem prve stopnje, da v obravnavanem primeru ni bilo potrebno angažirati izvedenca pedagoške stroke. Sodišče je izvedbo predlaganega dokaza z izvedencem pedagoške stroke v zvezi z navedbo o ustreznosti izvajanja nadzora nad otroki in kakšen nadzor bi glede na ugotovljeno dejansko stanje moral biti, utemeljeno zavrnilo z argumentom, da gre za pravno vprašanje skrbnosti pri opravljanju nadzora nad učenci. Napolnitev pravnega standarda „skrbno nadzorstvo“ pomeni uporabo materialnega prava. Le tega je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo, ko je na podlagi določb Dogovora in Pravilnika zavarovanke tožene stranke, ugotovilo, kakšno bi bilo ustrezno skrbno nadzorstvo, zato angažiranje izvedenca ni bilo potrebno (glej tudi: II Ips 741/2006).
Pritožbeno sodišče se sicer strinja toženo stranko, daje pri presoji pravnega standarda skrbnosti in nadzorstva treba najti ravnotežje med zahtevo po zagotavljanju varnosti otrok in takšno organizacijo, ki otrokom dovoljuje določeno mero samostojnosti. Pretirano nadzorstvo bi namreč na vzgojo in osebnostni razvoj otrok vplivalo negativno. O tem se je že izrekla sodna praksa. V obravnavanem primeru pa je bilo ugotovljeno, da zavarovanke tožene stranke nadzorstva nad učenci v času glavnega rekreativnega odmora ni opravljala na dolžen način. Kot že rečeno, je bilo dežurstvo med odmori, ko je na hodnikih povečano število učencev, predvideno in organizirano z namenom, da se učencem zagotovi varnost oziroma da se prepreči nastanek škode. Pritožbeno sodišče se ne more strinjati z lastnimi zaključki tožene stranke, da je bilo dogajanje na hodniku povsem običajno in nikakor ne nekontrolirano, in da gre v obravnavanem primeru zgolj za nezgodo, ki jo kljub ustreznemu in skrbnemu nadzoru ni bilo mogoče preprečiti, saj so bili učenci na hodniku, kjer je prišlo do nezgode brez ustreznega nadzorstva. Sodišče prve stopnje se je do trditev tožene stranke, da je bil škodni dogodek nesrečni slučaj, opredelilo na strani 8 in 9. Z razlogi prvostopenjskega sodišča se pritožbeno sodišče strinja in se v izogib ponavljanju nanje povsem sklicuje. Prav tako se ni moč strinjati z razlago pritožnice, da tudi navedba (prav: izpovedba) tožnice same, da se je učenec v njenega brata zaletel zaradi njegove premajhne pozornosti, potrjuje, da je šlo zgolj za nezgodo. Tožnica namreč ni izpovedala, da je bil njen brat premalo pozoren, pač pa da se cit. “... ta učenec ni namenoma zaletel v brata, verjetno ni bil pozoren”.
Za škodo, ki jo drugemu povzroči mladoletnik med tem, ko je pod nadzorstvom šole, odgovarja šola, razen če dokaže, da je opravljala nadzorstvo z dolžno skrbnostjo, ali da bi škoda nastala tudi pri skrbnem nadzorstvu (prvi odstavek 144. člena OZ). Glede na obrazloženo se izkaže, da se tožena stranka ni uspela razbremeniti odgovornosti, zato je očitek o zmotni uporabi materialnega prava neutemeljen.
Ker niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano vmesno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).
Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 164. členom ZPP).
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
