Tožnik je opravljal funkcijo župana pri toženki. Ob neizvolitvi v nov mandat je skladno z drugim odstavkom 15. člena Zakona o funkcionarjih v državnih organih (ZFDO) pri pristojnem organu toženke uveljavljal pravico do nadomestila plače, ki naj bi mu pripadalo po 14. členu ZFDO. O njegovi vlogi je odločala Komisija za mandatna vprašanja, volitve in imenovanja (Komisija), ki je odločila, da tožnik ima pravico do nadomestila plače po prenehanju funkcije. Novi župan toženke je kasneje izdal sklep, da se zadrži izvajanje odločitve Komisije in predlagal, da se o tožnikovi pravici ponovno odloči. Komisija je ponovno odločila, da ima tožnik pravico do nadomestila plače. Župan toženke je zato vložil tožbo na Upravno sodišče, kjer pa je bila tožba v ponovljenem sojenju zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavržena.
Višje delovno in socialno sodišče v sodbi Pdp 589/2018 z dne 22. 8. 2018 glede pravice do nadomestila plače po prenehanju funkcije župana najprej spomni na pomembnost določitve na katero delovno področje spada določena odločitev občinskega organa in s tem povezan sistem nadzora nad delovanjem občinskih organov. Delovno področje samoupravnih lokalnih skupnosti je opredeljeno v Ustavi RS in se deli na izvirne zadeve, ki jih občina ureja samostojno in zadevajo samo prebivalce občine ter prenesene zadeve, kar pomeni, da država z zakonom prenese na občine opravljanje nalog iz državne pristojnosti. Državni nadzor nad delovanjem lokalne samouprave je predviden v Ustavi RS, notranji nadzor pa je predpisan z Zakonom o lokalni samoupravi (ZLS).
Z določbo šestega odstavka 33. člena ZLS se uvaja notranji nadzor nad zakonitostjo odločitev občinskega sveta v lokalnih zadevah javnega pomena, ki so kot izvirne naloge določene s splošnim aktom občine ali so kot take določene z zakonom. Če gre za odločanje v zadevi iz prenesene državne pristojnosti, velja ureditev po sedmem odstavku 33. člena ZLS, ki županu nalaga obveščanje pristojnega ministra o nezakonitosti oziroma neprimernosti zakonske ureditve.
Vprašanje torej je, kakšno naravo ima odločba o pravici do prejemanja nadomestila po prenehanju funkcije župana. Zagotovo je, da takšna odločitev ne spada v delovno področje iz prenesenih zadev občine. Vrhovno sodišče RS je v zadevi I Up 21/2017 z dne 5. 4. 2017 zavzelo stališče, da ta odločitev ne spada niti v področje odločanj, povezanih z delovanjem samoupravne lokalne skupnosti iz izvirne pristojnosti.
Odločanje o pravici do nadomestila plače po prenehanju funkcije župana se nanaša na razmerje med občino in njenim nekdanjim županom ter iz tega izvirajočega zahtevka za nadomestilo plače po prenehanju mandata. Gre torej za odločanje o pravici delovnopravne narave, ki bivšemu županu pripada na podlagi določil ZFDO. Na podlagi prvega odstavka 15. člena ZFDO o pravici župana, ki mu je prenehala funkcija, odloča delovno telo predstavniškega organa. Konkretno je bila to Komisija, ki ji je ta pristojnost podeljena v 23. členu statuta toženke in je izdala za tožnika ugodno odločbo.
Višje Sodišče je odgovorilo tudi na vprašanje, ali je mogoče preprečiti izvršitev odločitev občinskega sveta oziroma njegovih delovnih teles, v kolikor je odločitev nezakonita, glede na to, da v konkretnem primeru župan v sodnem postopku ne more biti aktivno legitimiran za razveljavitev odločbe (niti ne kdo drug, razen bivšega funkcionarja v primeru zanj neugodne odločitve, kot je predpisano v 19. členu ZFDO). Odgovor temelji na ugotovitvi, da ima sporna odločba dejansko delovnopravno naravo in ustvarja oziroma zagotavlja delavcu določeno pravico. V konkretnem primeru gre za pravico do nadomestila plače, od katerega se plačajo tudi davki in socialni prispevki, upravičencu pa se čas prejemanja nadomestila šteje v pokojninsko dobo. Gre torej za zelo podobno pravico, ki jo delavcu zagotavlja na primer pogodba o zaposlitvi, na podlagi katere je delavec upravičen do plače, socialnega zavarovanja ter priznanja pokojninske dobe. Razlika med navedenima pravicama je le v pravni podlagi.
Plačo zagotavlja delavcu delovnopravna zakonodaja, nadomestilo plače županu po prenehanju funkcije pa ZFDO. Vendar pravica do plače ni absolutna pravica in v določenih primerih lahko poslovodni organ zadrži njeno izplačilo oziroma je ne izplača, upravičenost takega ravnanja pa dokazuje kot pasivno legitimirana stranka v sodnem postopku, v katerem delavec uveljavlja njeno izplačilo. Podobna ali celo enaka je tudi situacija v tem individualnem delovnem sporu, pri čemer ZFDO v 15. členu določa primere, ko funkcionarju preneha pravica do nadomestila (čeprav mu je bila z odločbo priznana), v 15.a členu pa je tudi določeno, da mora funkcionar vrniti zneske nadomestila, ki jih je prejel neupravičeno. Skladno s tem členom ne bi bilo nič protipravnega, če delodajalec samoiniciativno ustavi izplačilo nadomestila, če ugotovi, da so nastopile okoliščine, ki te pravice ne opravičujejo. V kolikor bi funkcionar sodno zahteval plačilo, bi delodajalec kot pasivno legitimirana stranka v postopku opravičeval svoje ravnanje.
Navedeni primeri potrjujejo, da lahko v tem delovnem sporu župan kot varuh zakonitosti v lokalni skupnosti prepreči izvršitev odločitve občinskega sveta in njegovih delovnih teles ter kot zakoniti zastopnik občine, ki je v sporu pasivno legitimirana, dokazuje zakonitost svojega ravnanja oziroma nezakonitost priznane pravice tožniku.
Višje sodišče je zavrnilo pritožbeno navedbo, da je sodišče prve stopnje spregledalo obstoj objektivnega razloga po prvem odstavku 14. člena ZFDO, da funkcionar ne more nadaljevati z opravljanjem prejšnje funkcije ali nadaljevati prejšnjega dela ali dobiti druge ustrezne zaposlitve in ne izpolnjuje minimalnih pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Po mnenju Višjega sodišča je povsem razumljivo, da tožnik iz objektivnih razlogov ni mogel nadaljevati z opravljanjem županske funkcije, saj ni bil ponovno izvoljen. Pravilno je sodišče prve stopnje tudi obrazložilo, da objektivno ni mogel nadaljevati prejšnjega dela, saj je bil brezposeln tudi pred nastopom županovanja.
Prav tako se je Višje sodišče strinjalo z argumentacijo sodišča prve stopnje v delu, da prvi odstavek 14. člena ZFDO pravico do nadomestila veže na nemožnost opravljanja prejšnje funkcije ali nadaljevanje prejšnjega dela in pridobitve nove zaposlitve. Tako je do nadomestila upravičen tudi tisti funkcionar, ki je bil brezposeln pred nastopom funkcije in tako po mnenju sodišča ne vzdrži resne obravnave pritožbena navedba, da je tožnik po prenehanju funkcije ponovno opravljal prejšnje delo, ker je ponovno brezposeln, saj se je vrnil v enak položaj.
Višje sodišče je tako zavrnilo pritožbo toženke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ki je razsodilo, da je toženka dolžna tožniku obračunati in nakazati nadomestilo plače, plačati predpisane davke in prispevke ter ga za določeno obdobje prijaviti v zavarovanje in mu za ta čas priznati pokojninsko dobo z vpisom v matično evidenco pri ZPIZ.
Pripravila: Vanja Bobaš
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
