S pogodbo o štipendiranju sta se delodajalec in štipendist dogovorila, da bo (1) štipendist izpolnjeval vse svoje študijske obveznosti in v roku zaključil študij, (2) da bo štipenditorja redno obveščal o vsaki spremembi stanja ter (3) da se bo po uspešno zaključenem študiju zaposlil pri delodajalcu za vsaj toliko let, kolikor je prejemal štipendijo. Če štipendist ne izpolni pogodbene obveznosti, mora povrniti vrednost štipendije in sicer šolnino v višini 19.000,00 evrov ter štipendijo za življenjske in študijske stroške v višini 12.000,00 evrov.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta delodajalec in štipendist sklenila pogodbo o štipendiranju 20. 12. 2011, da je toženec (štipendist) opravil svoje študijske obveznosti do vključno 30. 9. 2012 in da je toženec 8. 10. 2012 sklenil pogodbo o zaposlitvi z delodajalcem za določen čas od 15. 10. 2012 do 15. 10. 2013 za polni delovni čas 40 ur na teden. Sodišče je ugotovilo tudi, da je bil toženec v istem obdobju od 1. 1. 2013 do 31. 12. 2013, ko je bil zaposlen pri delodajalcu v Sloveniji, zaposlen s polnim delovnim časom tudi pri delodajalcu M. v Londonu. Zato je prvostopenjsko sodišče zaključilo, da je bil toženec istočasno zaposlen pri dveh delodajalcih, da toženec ni izkazal, da je dejansko opravljal delo za slovenskega delodajalca ter da je očitno fiktivno sklenil pogodbo o zaposlitvi s slovenskim delodajalcem zgolj z namenom, da bo izpolnil svojo pogodbeno obveznost do tožnika. S tem je toženec kršil pogodbena določila, zaradi česar je tožnik upravičen do vračila štipendije za magistrski študij.
Toženec je zoper takšno sodbo pritožil iz vseh zakonsko predvidenih razlogov. Trdil je, da je obveznost sklenitve delovnega razmerja z delodajalcem s sedežem v Republiki Sloveniji izpolnil, za kar je predložil potrdila, da je bil v zahtevanem obdobju vključen v vsa socialna zavarovanja, da je prejemal iz naslova delovnega razmerja osebne dohodke, hkrati pa je pojasnil obseg in način izvajanja dela v okviru pogodbe o zaposlitvi.
Višje sodišče s sodbo I Cp 1801/2017 z dne 7.2.2018 ugotavlja, da pritožnik odločilnih dejstev, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje zaključilo, da je kršil svoje pogodbene obveznosti, niti ustrezno ne izpodbija. Vztraja namreč, da je svoje pogodbene obveznosti izpolnil (že) s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi s slovenskim delodajalcem ter okoliščino, da je bil na njeni podlagi prijavljen v pokojninsko, invalidsko in zdravstveno zavarovanje. Višje sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da zgolj ta okoliščina za veljavno izpolnitev pogodbe ne zadostuje. Po pogodbi o štipendiranju bi moral toženec skleniti delovno razmerje z delodajalcem s sedežem v RS s polnim delovnim časom vsaj za toliko let, kolikor študijskih let je trajalo štipendijsko razmerje. Obstoj takšnega razmerja pa predpostavlja ne le sklenitev pogodbe o zaposlitvi, ampak tudi delavčevo vključenost v delovni proces oziroma dejansko opravljanje dela za delodajalca, česar pa toženec ni izkazal.
Višje sodišče je prav tako poudarilo, da daje tudi jezikovna razlaga pogodbe o štipendiranju nedvoumen odgovor, da mora štipendist z delodajalcem v RS skleniti delovno razmerje, katerega vsebino jasno opredeljuje 4. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1).
Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
