Pritožnica (K. B.) in njen zakonski partner (I. B.) sta v času do leta 2009 prebivala skupaj v Splitu. V zakonu sta se jima rodila dva sinova, starejši leta 2001 in mlajši leta 2005. Leta 2009 je njuna zveza razpadla, mati pa se je skupaj s sinovoma izselila v 426 kilometrov oddaljen kraj blizu Ivanic-Grada. Po razpadu zveze sta zakonca drug proti drugemu uvedla več postopkov za razvezo, dodelitev otrok in določitev stikov.
Čeprav sta otroka sprva prebivala pri materi, je v enem izmed postopkov očetu uspelo izposlovati začasno odredbo, s katero je sodišče odredilo, da otroka poletne počitnice leta 2010 od 1. julija do 30. avgusta preživita pri očetu, mati pa ju lahko v tem času obiskuje na domu očeta. Tedaj se je zgodil bistven preobrat v odnosu otrok do staršev. Po koncu počitnic se otroka namreč nista več želela vrniti k materi in tudi nista več želela imeti z njo nobenih stikov. Otroka sta ostala pri očetu, ta položaj se je ustalil in sodišče je po izvedbi dokazov z več izvedenci in pridobitvi več mnenj centrov za socialno delo v aprilu 2011 otroka dodelilo v varstvo očetu, materi pa je bila priznana pravica do stikov.
Stikov matere z otrokoma v naslednjih letih zaradi nasprotovanja otrok nikoli ni bilo mogoče učinkovito izvajati. Center za socialno delo je določil posebnega nadzornika in poskušal z več ukrepi (vključno s terapijo) doseči, da bi otroka privolila v stike, vendar so bili vsi poskusi neuspešni. Predlog za prisilno izvršitev odločbe o stikih je bil zavrnjen, saj ni bilo ugotovljeno, da stike preprečuje oče, temveč so jim nasprotovali otroci.
Mati je nato vložila tudi več predlogov za ponovno presojo in določitev stikov. Šele leta 2015 je po psihološko-psihiatričnem pregledu obeh otrok skupina izvedencev ugotovila, da je odtujenost otrok od matere posledica izrazito negativnega odnosa očeta do nje. Svetovali so postopno vzpostavitev stikov in terapijo za očeta, s ciljem postopoma urediti odnose v družini. Postopek ob odločanju ESČP še ni bil zaključen.
Kršitev pravice enega od staršev zaradi neizvršitve odločbe o stikih
ESČP je v teh okoliščinah presojalo pritožbo matere proti ravnanju države, ker državni organi niso zagotovili izvršitve pravnomočne sodne odločbe o pravici do stikov. Iz 8. člena EKČP (pravica do spoštovanja družinskega življenja) izhaja namreč pozitivna obveznost državnih organov, da storijo vse, kar je mogoče razumno pričakovati, da omogočijo izvršitev pravice do stikov.
Tožena država je ugovarjala, da stikov v tem primeru ni bilo mogoče zagotoviti zaradi trajnega in močnega nasprotovanja otrok, čigar voljo je bilo treba upoštevati. ESČP je pri navedbi splošnih pravnih izhodišče presoje sprejelo nekoliko drugačno stališče kot v dosedanji praksi in poudarilo, da pravica otroka, da izrazi svoje mnenje, ne sme biti edino merilo za odločanje. Povedano drugače, otrok nima pravice veta. Sodišče zato ne bi smelo svoje odločitve opreti zgolj na mnenje (izjavo) otroka, kajti ta v določenih okoliščinah (na primer zaradi lojalnosti do enega izmed staršev) niti ne more ustrezno izoblikovati mnenja. Pri presoji otrokove koristi je treba upoštevati tudi druge okoliščine, sodišča pa si morajo prizadevati za to, da otrok ohrani čim več stikov z družino, razen kadar bi to škodovalo njegovemu zdravju ali razvoju. Državni organi morajo v tovrstnih primerih zato storiti vse, da ugotovijo vzroke za nasprotovanje otrok, in jih poskušati odpraviti.
Nadaljevanje članka za naročnike >> Aleš Velkaverh: Izvajanje stikov ob nasprotovanju otroka: do kam sežejo obveznosti države
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
