Danes prevladujejo spletni "pirati", ki pa vendarle enako kot njihovi predhodniki uporabljajo psevdonime. Pravo ime in druge osebne podatke teh novodobnih piratov je z razlogom pregona kaznivih dejanj praviloma mogoče ugotoviti šele z razkritjem določenega komunikacijskega sredstva za elektronski komunikacijski promet ter s pridobitvijo podatka o lastniku ali uporabniku tega sredstva.
Najbolj pogosta kazniva dejanja, ki jih je danes mogoče izvršiti s pomočjo spleta, so kazniva dejanja zoper čast in dobro ime iz XVIII. poglavja Kazenskega zakonika (KZ-1), prikazovanje, izdelava, posest in posredovanje pornografskega gradiva iz 176. člena KZ-1 in kršitev materialnih avtorskih pravic ter avtorski sorodnih pravic iz 148. oziroma 149. člena KZ-1. Skupni imenovalci omenjenih kaznivih dejanj so delujoča spletna povezava, ustrezna elektronska naprava (na primer računalnik, tablica ali pametni telefon) in IP-naslov (ang. internet protocol), ki ga elektronski napravi ob povezavi v splet dodeli telekomunikacijski operater. Z dodelitvijo IP-naslov, je elektronskim napravam omogočeno medsebojno prepoznavanje, komuniciranje in deljenje podatkov, telekomunikacijski operater pa na njegovi podlagi identificira v splet povezano napravo, preveri, ali je uporabniku naprave z dodeljenim IP-naslovom sploh dovoljeno dostopati do spleta prek telekomunikacijskega omrežja, in če je, kakšni stroški so pri tem nastali. Kljub prvotnim skupnim izhodiščem pa so tehnični načini izvršitve kaznivih dejanj različni, zato so pristopi k njihovemu preiskovanju različni.
Za prvi primer vzemimo spletne strani (in tudi aplikacije), ki posameznikom omogočajo izražanje mnenj z oddajanjem komentarjev. Obiskovalci teh strani in uporabniki aplikacij lahko komentarje zapišejo pod povsem izmišljenimi imeni ali vzdevki, zato je treba v primeru žaljivega komentarja najprej ugotoviti, kdo je tisti, ki je o drugem izrazil negativno vrednostno oceno v smislu podcenjevanja ali kakršne koli druge oblike negativne sodbe. To bo zaradi uporabe vzdevkov mogoče dognati s pomočjo IP-naslova, ki ga je zabeležil strežnik spletne strani ali aplikacije ob oddaji spornega komentarja. Zato je za razkritje ali vsaj omejevanje kroga potencialnih storilcev na upravljavca strežnika spletne strani ali aplikacije sprva treba nasloviti zahtevo za razkritje IP-naslova psevdonimnega komentatorja, nato s pomočjo splošno dostopnih spletnih orodij ugotoviti, kateri telekomunikacijski operater je IP-naslov dodelil, nato pa od tega operaterja zahtevati podatek, komu je bil IP-naslov v kritičnem časovnem trenutku ali obdobju dodeljen.
Situacija pa je drugačna pri P2P-deljenju (ang. peer-to-peer) datotek s sporno vsebino ali brez ustreznih avtorskih dovoljenj. Programi, uporabljeni pri takem deljenju datotek, namreč zaradi svojih privzetih nastavitev uporabnikom omogočajo pregled IP-naslovov tistih, katerim datoteke delijo (soležniki) oziroma od katerih jih pridobivajo (semena). Če torej želimo izvedeti, od koga smo na primer pridobili posnetek pornografske vsebine z nastopajočo mladoletno osebo, z njegovim IP-naslovom znotraj programa že razpolagamo, zato nam po prej omenjenem postopku preostane le še ugotavljanje, kateri telekomunikacijski operater je IP-naslov dodelil ter komu.
Ustavnopravno izhodišče
Ustava Republike Slovenije (RS) v 37. členu vsakemu posamezniku zagotavlja komunikacijsko zasebnost. Predmet njenega varstva je svobodna in nenadzorovana komunikacija, saj ima posameznik interes, da se država ali nepovabljeni tretji ne seznanijo z vsebinskimi in prometnimi podatki komunikacije. Da IP-naslov predstavlja prometni podatek, je izven dvoma, saj je obdelan za namen prenosa komunikacije po elektronskem komunikacijskem omrežju ali zaradi njegovega zaračunavanja (45. točka 3. člena Zakona o elektronskih komunikacijah-1 - ZEKom-1).
Hkrati pa je z IP-naslovom mogoče identificirati elektronsko napravo, njeno geolokacijo in plačnika spletnega priključka oziroma potencialni krog posameznikov, ki napravo uporabljajo. Zato IP-naslov predstavlja tudi osebni podatek, saj je v zvezi z določenim ali določljivim posameznikom (1. točka 4. člena Uredbe EU 2016/679 in 1. točka 6. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov - ZVOP-1, posledično pa je IP-naslov varovan tudi v okviru informacijske zasebnosti iz 38. člena Ustave RS.
Z vidika pravne varnosti ima v razmerju med tema pravnima temeljema zasebnosti prednost 37. člen Ustave RS, po katerem je pridobitev komunikacijskih podatkov, za katere posameznik upravičeno pričakuje, da bodo ostali zasebni, mogoče le v zakonsko predvidenih primerih, tj. za določen čas, na podlagi sodne odredbe in samo, če je to nujno za uvedbo ali potek kazenskega postopka ali za varnost države. Če o komunikacijski zasebnosti osebe ne moremo govoriti, ker je oseba skladno s konceptom pričakovane zasebnosti ni pričakovala, pridobljeni podatek pa hkrati predstavlja tudi osebni podatek, je treba preveriti, ali za zbiranje takega podatka obstaja ustrezna zakonska podlaga oziroma ali je oseba v zbiranje podatkov privolila.
Pridobivanje IP-naslova
a.) Od telekomunikacijskih operaterjev
V primeru razlogov za sum storitve uradno pregonljivega kaznivega dejanja ni sporno, da je IP-naslov mogoče pridobiti od telekomunikacijskega operaterja. Če je namreč za odkritje tega kaznivega dejanja ali storilca treba pridobiti podatke o prometu v elektronskem komunikacijskem omrežju, mora operater na podlagi odredbe preiskovalnega sodnika pristojnemu organu med drugim sporočiti tudi podatek o identifikaciji uporabnikov elektronskih komunikacijskih storitev in kraj, od koder je bila elektronska komunikacijska storitev opravljena (prvi odstavek 149.b člena Zakona o kazenskem postopku - ZKP).
Ko uporabnik specifičnega operaterja dostopa do spleta, operater med drugim zabeleži njegov IP-naslov, uporabniško ime ter njegovo osebno ime in naslov (druga alineja 1. točke 164. člena ZEKom-1). Ta določba je bila sicer z odločbo Ustavnega sodišča RS razveljavljena, vendar lahko operater podatek o IP-naslovu hrani na podlagi prvega in drugega odstavka 151. člena ZEKom-1, in sicer največ do popolnega plačila storitve, če pa do tega ne pride, do poteka zastaralnega roka za plačilo, pri čemer večina operaterjev prometne podatke glede na splošne pogoje poslovanja hrani za tri obračunska obdobja, torej za zadnje tri mesece.
Pridobivanje IP-naslova za potrebe zasebne tožbe pa v prvem odstavku 149.b člena ZKP ni predvideno, saj se ZKP omejuje zgolj na kazniva dejanja, ki se preganjajo po uradni dolžnosti. Zakonodajalec kaznivih dejanj, ki se preganjajo na zasebno tožbo, očitno ni ocenil kot tako pomembnih, da bi bil za zaščito prizadetih kazenskopravnih dobrin dovoljen tako invaziven poseg, na kar kaže tudi prihajajoča novela ZKP-N, ki nabor uradno pregonljivih kaznivih dejanj (za preiskovanje katerih bo mogoče uporabiti ta ukrep) celo oži na t. i. kataloška kazniva dejanja.
Nadaljevanje članka za naročnike >> Primož Križnar: IP-naslov za potrebe kazenskega postopka; ali na portalu Pravna praksa, 2017, št. 14.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
