V sporu zoper odločbo o priznanju pravice do starostne pokojnine in njeni odmeri je Vrhovno sodišče s sodbo opr. št. VIII Ips 23/2014 ugodilo reviziji ter organu naložilo izdajo nove odločbe o priznanju pravice do starostne pokojnine in njeni odmeri.
Prvo in drugostopenjsko sodišče sta namreč pritožbo tožnika, s katerim je zahteval priznanje daljše pokojninske dobe v Švici, zavrnili, ter pri določitvi pokojninske dobe upoštevali le tisto obdobje zavarovanja v Švici, ki se ni prekrivalo z obdobjem pokojninskega in invalidskega zavarovanja tožnika v Sloveniji, pri čemer sta upoštevala tako vključitev v obvezno, kot prostovoljno pokojninsko zavarovanje.
Tožnik je z revizijo poleg bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki pa jih Vrhovno sodišče ni ugotovilo, navajal, da se obdobje prostovoljne vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje (kolikor je pokrito s tožnikovim sočasnim pokojninskim zavarovanjem v Švici) ne bi smelo upoštevati pri ugotavljanju tožnikove pokojninske dobe in pri odmeri sorazmernega dela njegove starostne pokojnine.
Vrhovno sodišče je po preučitvi tako Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1), kot po določbah Evropskih uredb (za Švico, ki sicer ni članica EU, sta na podlagi Sporazuma med Evropsko skupnostjo in njenimi državami članicami na eni strani in Švicarsko konfederacijo na drugi strani o prostem gibanju oseb veljali Uredbi št. 1408/71 in 574/72) ugotovilo, da obe uredbi določata, da »kadar bi uporaba zakonodaj dveh ali več držav članic privedla do prekrivanja zavarovanj po sistemu obveznega zavarovanja in po enem ali več sistemih prostovoljnega ali prostovoljskega nadaljevanja zavarovanja, za osebo velja izključno sistem obveznega zavarovanja« oziroma da se »upošteva le doba, dopolnjena v obveznem zavarovanju«.
Čeprav evropski uredbi ne definirata prostovoljnega pokojninskega zavarovanja, pa je sodišče ob smiselni uporabi ostalih definicij iz uredb, ter ob uporabi tako Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju iz leta 1992 (ZPIZ/92) kot kasnejšega ZPIZ-1, ugotovilo, da je možnost prostovoljnega zavarovanja vezana prvenstveno na status oseb po prenehanju podlag za obvezno vključitev v pokojninsko zavarovanje ali na nekatere specifične statuse, ki sicer niso bili podlaga za obvezno zavarovanje. Glede na to sodišče ugotavlja, da sta se prostovoljna vključitev v zavarovanje na podlagi določb ZPIZ/92, kot prostovoljna vključitev v obvezno zavarovanje na podlagi določb ZPIZ-1 v smislu 15. člena Uredbe št. 1408/71 uvršča med prostovoljna zavarovanja oziroma prostovoljna nadaljnja zavarovanja. Za ta zavarovanja pa navedena uredba izrecno določa, da se ob prekrivanju s sočasno zavarovalno dobo na podlagi obveznega zavarovanja v drugi državi članici pri seštevanju zavarovalnih dob ne upoštevajo.
Vrhovno sodišče je tako potrdilo navedbe tožnika, da so bila obdobja prostovoljnih zavarovanj tožnika neutemeljeno upoštevana pri ugotavljanju pravice tožnika do starostne pokojnine in odmere, saj je bil tožnik v tem času vključen v obvezno zavarovanje v Švici in upoštevanje tega zavarovanja po pravilih Uredbe 1408/71 ne bi smelo biti izključeno, temveč bi se moralo prednostno upoštevati, oziroma bi morala tako tožena stranka kot sodišče upoštevati, da tožnikovo obvezno zavarovanje v Švici izključuje upoštevanje sočasnega tožnikovega prostovoljnega zavarovanja pri toženi stranki.
Sodišče je zaradi zmotne uporabe materialnega prava reviziji ugodilo in sodbi nižjih sodišč spremenilo tako, da se sporni odločbi tožene stranke odpravita in je v skladu z določbami 82. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) tožena stranka dolžna tožniku izdati novo odločbo o pravici do starostne pokojnine oziroma sorazmernega dela le te in odmeri njene višine, pri izdaji katere ne bo upoštevala obdobij prostovoljnih zavarovanj oziroma prostovoljnih vključitev v zavarovanje tožnika pri toženi stranki, kolikor tožnik za ista obdobja izkazuje zavarovalno dobo v Švici na podlagi obvezne vključitve v pokojninsko zavarovanje.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
